ŽELVE

Želve so dobre domače živali... 

ker ne zganjajo hrupa, nam ne uidejo in ne zgrizejo pohištva. Večina želv ne zahteva pozornosti kot na primer pes, vseeno pa moramo pazljivo skrbeti zanje. 

Samec se med parjenjem piskajoče oglaša.

Imamo dve kopenski želvi, samca in samico. 

Ne vemo, če sta grški ali mavrski kornjači, ker so razlike med vrstama zelo majhne. Morda ste zasledili, da se pri želvah oglašajo samo samci in še ti samo med parjenjem. To načeloma drži, smo pa opazili, da se obe naši želvi večkrat oglašata, vendar res čisto tiho. Včasih malo godrnjata, včasih tiho piskata skozi nos. 

Želve veljajo za okrasne živali, in ne toliko kot ljubljenčki za 'vlačenje po rokah'. Prestavljanje, božanje in podobno je za njih stres, nam je povedal vzreditelj naše prve želvice, študent biologije. Morda to v povprečju drži, ampak naš samček se nam približa, kadar le more, in uživa, če ga božamo. Prav tako  je, kadar smo ga v stanovanju vzeli iz terarija, vztrajno hodil za mačko, ona pa je bila nezaupljiva in se mu je umikala.

 

Žan bi rad bil muckin prijatelj (ali podrepnik?)

V svojem steklenem terariju v naši dnevni sobi Žan nikoli ni bil prav zadovoljen, čeprav je precej prostoren. Del dneva se je grel pod lučko, v preostalem času pa je hodil tik ob steklu in trkal vanj z oklepom. Čisto jasno nam je dal vedeti, da bi rad več svobode in našo družbo. Ko smo ga položili na tla, je prekrižaril vse stanovanje; najraje se je zadrževal v naši bližini, ali pa zasledoval mačko. Iz radovednosti je včasih ugriznil v kak copat.

(Če se v vašem stanovanju sprehajajo želve, je potrebno paziti, da jih po nesreči ne pohodite ali udarite z vrati.)

Božanje po glavici ali čohanje po oklepu mu je zelo prijalo. Videlo se mu je tudi na izrazu –kot da se malo smehlja. Tudi sam se je znal počohati, tako da se je z oklepom drgnil ob rob fotelja.

Narobe svet: želva je ugriznila psa!

Zaradi radovednosti in želje po družbi se je lani zgodil tudi manjši incident s psičko Tarjo. Žan je prišel čisto do nje, da bi jo bolje spoznal. Jasno ji je bilo, da neznanemu oklepljenemu stvoru ne gre povsem zaupati, ampak si ni mogla kaj, da ga ne bi povohala čisto od blizu; on pa je izkoristil priložnost in ugriznil v mehki smrček. Poškodba ni bila huda, večje je bilo njeno presenečenje, verjetno pa si je tudi njeno zaupanje zapravil za lep čas, če že ne za vedno. 

V pretekliku pa pišem zato, ker se od lanskega poletja naprej, ko je dobil samičko, veliko več posveča njej kot pa nam.

 

Samček je tisti z oklepom v bolj živih barvah.

Želvak Žan - oženjen

Poletje preživita v ogradi na vrtu, kjer se imata verjetno najlepše. Ograda je dovolj velika, mogoče samo malo preveč v senci. Želvam na prostem moramo omogočiti tako senco kot osončene površine. Območja ne smemo preveč teptati, da zraste trava in po možnosti čim več detelje, vseeno pa moramo dodajati še drugo hrano, na primer solato z vrta. 

Samička je prišla k nam od vzreditelja, ki ima veliko želv, zato niso razvajene. Tam se želve same pasejo na travi - nezaslišano! Mi pa smo za Žana vedno nabirali samo najlepši regrat, deteljice in trpotec. Občasno smo mu postregli s svežo zelenjavo in največ enkrat na teden s sadjem.

Včasih je pojedel veliko te izbrane hrane, drugič pa ni imel teka. Pa smo se še bolj potrudili, narezali majhne zalogajčke, da se ne bi mučil z razkosavanjem, in mu jih še z roko nosili v usta – potem je pa jedel! Kot razvajeni princ. Zdaj se ne sekiramo več toliko, če jé ali ne – naj se s tem ukvarja njegova žena!

Ograjico smo zakopali dovolj globoko, da ne bi izkopala rova pod njo in pobegnila. Želve menda kopljejo iz radovednosti. Na sredini ograde je hribček iz zemlje, skozenj pa vodita dva tunela. Eden je bolj tesen, da se v njem počutita varno in se lahko skrijeta pred vetrom, drugi pa večji. Imata še en manjši hribček - kup kamnov, na katerem se lahko sončita. 'Hlevček', kjer spita, smo naredili preprosto tako, da smo plastično gajbo obrnili na bok in jo malo vkopali. 

Takole se pa želve držijo čez rame.

Jeseni in spomladi ju imamo v odprtem steklenem terariju v dnevni sobi, ker je zunaj prehladno. Za podlago uporabljamo kartone, ki jih moramo redno menjavati. Želvji iztrebki zelo smrdijo! Kot podlago smo preizkušali tudi žaganje in okrasno lubje, vendar se za redno odstranjevanje iztrebkov še najbolj obnesejo kartoni.  Imata lučko, pod katero se grejeta nekaj ur dnevno, pretežno dopoldne. V terariju je še preprosta kartonska hišica, kamor se odpravita na nočni počitek že pozno popoldne.

Novembra ju damo na zimsko spanje. 

 

Želve v domači oskrbi lahko preživijo tudi brez zimskega spanja, vendar bi jim to skrajšalo življenjsko dobo. Slišali smo, da pustijo nekateri lastniki svoje želve vse leto na vrtu, da se jeseni same zakopljejo v zemljo in spomladi pridejo spet na plano. Zgodilo se je že, da v kakšni hujši zimi želva ni preživela. Zato mi raje kompliciramo malo preveč kot premalo. 

Na prezimovanje jih pripravimo tako, da jih en teden prej ne hranimo več, približno enkrat na dan pa jih položimo za kake pol ure v mlačno kopel, da se iz prebavil izločijo vsi ostanki. Vse skupaj ni tako komplicirano, kot se morda sliši.

Nekje do marca spita v kartonski škatli, napolnjeni s slamo, potem ju previdno zbudimo in ponovno okopamo v mlačni vodi. S hranjenjem nekaj dni počakamo. 

Prostor, kjer želve pozimi spijo, ne sme biti pretopel - v tem primeru se njihov metabolizem ne bi dovolj upočasnil, ker pa so brez hrane, bi se lahko izčrpale do smrti. Najbolj primerna je temperatura med 3 in 7 stopinj.

Neke pomladi je bil naš Žan zelo slaboten in še dolgo po bujenju ni hotel ničesar jesti. Po pogovoru z bolj izkušenim vzrediteljem smo se zavedli, da je bilo njegovo prezimovališče v kleti zraven kurilnice pretoplo. Imeli smo srečo, da ni poginil. Primernejše mesto smo našli v garaži, kjer ni ne pretoplo ne premrzlo.

Poznamo približno 300 vrst želv 

Ni povsem jasno, v kakšnem sorodstvu so z drugimi plazilci. Med domačimi živalmi so bolj znane vrste leopardovka, grška kornjača, mavrska kornjača, zvezdasta kornjača, rdečevratka, rumenovratka… Slednji dve sta sladkovodni vrsti, za katere je nekoliko težje skrbeti kot za kopenske zaradi čiščenja akvarija in menjavanja vode. 

Sladkovodne vrste imajo krempljaste noge, morske pa plavuti. Morske želve so velike in zahtevajo posebno velik akvarij, kot jih imajo na primer v živalskih vrtovih, ne sodijo pa v navaden hišni akvarij. 

Morska želva v Haus des Meeres na Dunaju