Zakaj naj bi se odločili za psa iz zavetišča, namesto da ga
kupite?
Zato, ker s tem rešite dve pasji življenji: enemu ponudite
dom, hkrati s tem pa se sprosti mesto v zavetišču za enega, ki še životari na
ulicah.
Zavetiščni psi so praviloma izjemno hvaležni za našo skrb in ljubezen.
Razmislite, ali ne bo vaše veselje z novim prijateljem še večje, če vas bo
grela misel, da ste naredili dobro delo? To je čisto nekaj drugega kot kupiti
psa pri rejcu. Pravzaprav se moramo zavedati, da z nakupom psa podpiramo
'industrijo', ki posredno povzroča še več zapuščenih psov. V nekaterih primerih
rejci tudi zlorabljajo psice s prepogostimi kotenji, ko so starejše in
izčrpane, pa jih zavržejo.
Sama vsekakor stoodstotno podpiram: Ne kupi – posvoji!
Prihod psa v naš dom mora biti premišljeno in skrbno
načrtovano dejanje, da ga pozneje ne bomo obžalovali, ampak bomo sproščeno
uživali z novim družinskim članom.
Dobro se pozanimajte o vsem v zvezi s skrbjo za psa. Na
spletu in v knjigah lahko najdete vse potrebno, sama nisem noben strokovnjak,
lahko pa vam povem iz prve roke, kako je, če posvojiš psa kot popoln začetnik.
POZOR! Če nimate izkušenj s psi, tako kot jih mi nismo
imeli, v zavetišču ne izberite starejšega psa, ki ima za sabo hude izkušnje,
ker bi bil zaradi vedenjskih motenj lahko prevelik zalogaj za začetnika.
Posvojitev psa - kaj je pomembno vedeti za začetek?
1. Vzemite si čas
Prvih nekaj dni si morate v celoti rezervirati čas za psa,
vsaj ena oseba iz družine.
Zaradi menjave okolja je pes negotov in prestrašen, zato ga
nekaj dni še ne puščajte samega doma. Bodite z njim, mu pustite da počasi
spoznava vaš dom in njegovo bližnjo okolico. Več kot enkrat na dan ga peljite na sprehod, da
se bo udomačil tudi v malo širšem okolju, pogosto vračanje domov pa mu bo dalo
vedeti, da je tu zdaj njegov novi dom.
Če bo zvečer videti prestrašen in negotov, prestavite
njegovo ležišče poleg vašega in oba se bosta v miru naspala.
 |
| Tarja - prvi dnevi po prihodu. Spala je zraven postelje mojega sina. |
Naš Pajo je kuža, ki je zamenjal približno pet bivališč,
preden je letos prišel k nam, in to se je pokazalo v njegovem vedenju. Čez dan
nam je neprestano sledil, zvečer pa ni želel spati sam v predsobi, zato je
nekaj noči spal zraven moje postelje. Sicer smo že imeli psičko Tarjo, ampak
ona je že navajena, da čez poletje prespi zunaj v njeni hišici, tam je
zadovoljna. Pajo pa je rabil našo bližino.
Tarja ga je bila neznansko vesela, ves čas se je hotela
igrati z njim; on se je delno odzival na njene pobude, ampak z enim očesom je
ves čas spremljal, kje sem jaz oziroma kdo drug od nas. Za občutek varnosti je
moral stalno imeti na očeh enega od ljudi iz hiše; če se je ta oddaljil, jo je
Pajo hitro ubral za njim. Tako se vede še zdaj (dva meseca in pol po prihodu k
nam), samo v malo milejši obliki.
Tarja se je prej zelo rada igrala z nami. Rada je imela
'vlečenje vrvi' in prinašanje žogice, ali pa brezglavo tekanje z enega konca
dvorišča na drugega, ko smo se pretvarjali, da jo lovimo. Po Pajevem prihodu jo
igra z nami bistveno manj zanima, prednost daje svojemu pasjemu prijateljčku.
K
igri ga spodbuja na primer tako, da ga narahlo grizlja po zadnjih tačkah ali po
vratu. Veliko se lovita in ruvata, videti pa je, da bi se Tarja rada igrala še
več. Če pridem na dvorišče, ko sta zunaj, Pajo takoj preusmeri pozornost od
Tarje k meni.
Skratka, če bi oba naša psa izbirala med človeško in pasjo
družbo, bi Tarja bolj verjetno izbrala pasjo, Pajo pa človeško družbo. Morda
gre tudi za razliko v potezah prirojenega karakterja, mislim pa, da se v tem
kaže predvsem Pajova negotovost, ker je moral tolikokrat menjati lastnika.
Tarjina zgodba je drugačna: že kot mladič v Bosni se je
znašla pri gospe, ki skrbi za zapuščene pse in išče udomitelje zanje. Ko je
bila stara okrog 4 mesece, so jo članice društva Animal Angels pripeljale v
Slovenijo, kjer smo jo še isti dan prevzeli mi. Od prve oskrbnice je šla takoj v svoj stalni dom. Zato je veliko bolj gotova, ne
kaže nobenih znakov ločitvene tesnobe.
Torej – v prvih nekaj dneh pes v novem domu potrebuje
konstantno človeško bližino. Če je način življenja v družini takšen, da za
dobršen del dneva vsi odidete zdoma, v teh prvih dneh postopno privajajte psa
na samoto. Najprej naj bo sam v prostoru samo nekaj minut, potem pa vedno malo
dlje.
Če ste posvojili mladička, ga boste morali navajati tudi na
hišno čistočo. Pri nas je trajalo okrog pet tednov, da je Tarja v celoti
osvojila to znanje. Pajo pa je bil star že poldrugo leto in je to že znal.
2. Ne nakupite celega skladišča hrane, igrač in opreme.
Pred prihodom psa se pozanimajte, kakšno hrano dobiva. Če je
le možno, vi nadaljujte z enako vrsto hrane, spremembe pa uvajajte vedno
postopoma. Že tako ali tako lahko odreagira na spremembo okolja s prehodnimi
prebavnimi motnjami, na primer redkejšim blatom.
Sama pri Tarji nisem mogla dobiti informacije o vrsti
prehrane, saj so skrbniki brezdomnih psov v Bosni bolj kot ne odvisni od
donacij društev in posameznikov. Včasih dobijo pomoč v obliki hrane, nabrane z
vseh vetrov, včasih nekaj denarja. Pse hranijo s tistim, kar pač imajo. Na moje
vprašanje o vrsti hrane je gospa odgovorila, da psička jé vse, da ni na dieti.
Tako smo pač 'na pamet' kupili vrečo predkuhanih makaronov in nekaj konzerv
mokre pasje hrane. Nič od tega ji ni ustrezalo – pojedla je sicer vse z velikim
tekom, pozneje pa izbruhala. Ko smo ji začeli dajati suhe brikete srednjega
cenovnega razreda, pa je bilo vse v redu.
Torej če ne morete dobiti podatka, na kakšno vrsto hrane je pes navajen, ne
kupite velikih zalog. Založite se z nekaj vrstami v majhnih količinah in nato
preizkusite, kaj mu bo ustrezalo.
Ko boste psa učili ustreznega vedenja, ga boste nagrajevali
s priboljški. Razdelite jih na majhne koščke, ker bo najbrž treba veliko
treninga in bo sicer zaužil več kalorij, kot je še dobro zanj. Zelo dobra
rešitev pa je tudi to, da kadar imate v načrtu intenzivnejše učenje, izpustite
obrok iz posode in psa nahranite z briketi iz roke; za vsako sodelovanje dobi
vašo pohvalo in briketek.
Naš Pajo se ne zna igrati z nobeno igračo. Enostavno ga ne
zanimajo, niti če gleda Tarjo, kako se igra. Njej pa so igrače všeč, ampak ne
vse enako. Zato pripravite kakšno staro teniško žogico in eno ali dve pasji
igrači, potem pa najprej opazujte, kaj ima vaš pes rad. Nekateri radi prinašajo palice, teh pa vam ne bodo
prodali v trgovini za male živali.
Tarji so zelo všeč igrače, ki piskajo, ko jih grize. Tudi s plišasto igračo
najbrž ne morete zgrešiti, zlasti pri mladem psičku, toda naj ne bo takšna, ki
vam je bo žal, ker jo bo zagotovo slej ko prej strgal. Če je možnost, da vaš
pes ob prihodu prinese s sabo kakšno igračo iz prejšnjega doma, mu bo to v
veliko pomoč pri navajanju na nove razmere.
Vsi mladi psi veliko grizejo, že zaradi izraščajočih zob.
Zelo verjetno bodo zadovoljni z igračami za grizenje, če že ne z drugimi.
Vedeti pa morate tudi, da bo skoraj zagotovo zgrizel tudi svojo posteljo in
drugo opremo, zato mu za začetek raje ne kupite ničesar dragega. Ležišče mu
lahko naredite tudi iz kakšne odslužene odeje, ki ste jo nameravali zavreči.
Naša psička je prišla k nam v starosti štiri mesece in njeni
zobki niso prizanesli ničemur, kar je bilo v njihovem dosegu. Zaporedoma je
zgrizla nekaj svojih oprsnic, dokler nismo ugotovili, da bo ovratnica boljša
rešitev, ker je ne more doseči z zobmi. Zgrizla je tudi povodce. Včasih smo
namreč improvizirali in jo za krajši čas, ko je nismo imeli na očeh, privezali
na dvorišču kar s povodcem, ampak to se je izkazalo za stroškovno neugodno
rešitev.
Pajo, ki je prišel k
nam v starosti leto in pol, pa ni zgrizel še ničesar. Ne vem, kakšne so bile
njegove navade glede tega, ko je bil mladiček.
3. Pravila, red in struktura
Takoj od začetka ga privajajte na red, kakršnega ste si
zamislili. Za svoj občutek varnosti pes potrebuje rutino in vodstvo. Jasno mu
dajte vedeti, kaj želite od njega in česa ne dovolite.
V ta namen se je potrebno v družini že prej zediniti, kaj bo
psu dovoljeno in kaj ne. Bo smel na kavče ali ne? Kaj pa v kuhinjo? Kje bo
spal? Vsi v gospodinjstvu morajo s psom postopati enako, sicer bo zmeden in ne
bo razumel, kaj želite od njega.
Rutina pomeni, da se hranjenje, sprehodi, trening, igra in
ostali pomembni elementi v življenju psa dogajajo vedno ob približno istem
času. Vnaprej načrtujte dnevni razpored, ki vam bo najbolje ustrezal.
4. Oborožite se z znanjem
Vzgoja psa 'po zdravi pameti' ali pač tako, kot smo nekoč
nekje že videli/slišali, se praviloma ne obnese. Raje kot da se zanašate na
nekakšne stare resnice, se učite iz knjig in interneta, ter se posvetujte s
strokovnjaki ali vsaj bolj izkušenimi od vas, kolikor imate možnost. Zelo prav
pride tudi pasja šola – tam izveste veliko koristnega.
5. Bodite pripravljeni na nihanje v vašem začetnem navdušenju
To velja predvsem, če ste popolnoma brez izkušenj s psi; v tem
primeru namreč nimamo dovolj realnih predstav o situaciji, ki nas čaka.
Po
nekaj urah ali dneh se novopečeni lastniki psa lahko zalotijo pri misli, da bi
kosmatinčka najraje vrnili, od koder so ga dobili… ne nujno, ampak vaš novi
sostanovalec bo, če je mladič, veliko lulal in kakal kjerkoli, mogoče bo tudi
bruhal, vas ponoči zbujal; nekatere njegove navade vas bodo presenetile, na
primer ta da liže tla, grize stvari, ki naj jih ne bi, vsak predmet prime v
gobček in odnese… Mogoče se vam bo za kak trenutek stožilo po prejšnjem
'brezskrbnem' življenju.
Po začetnih zapletih se stanje stabilizira, našli boste
ustrezen način sobivanja. Če imate otroke ali mlajše najstnike, boste morda pri
njih opazili znaten upad začetnega navdušenja in vneme. Otroci imajo bolj
nerealna pričakovanja in težje razumejo, da kuža še ničesar ne zna, ampak ga je
treba učiti z veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Prav tako si ne morejo
vnaprej predstavljati, kaj pomeni vsakodnevna obveznost za veliko nadaljnjih
let (tudi mnogi odrasli si to težko predstavljamo).
Vso odgovornost za odločitev - posvojiti psa je na nas odraslih, ne glede na to,
kaj vse otroci obljubljajo, ko prosijo za kužka. Ni pa potrebno, da smo
razočarani in jezni, če zanimanje otrok za psa po nekaj urah ali dneh uplahne,
pač pa lahko vidimo v tem odlično priložnost za privzgajanje odgovornosti. Mirno
vztrajajmo pri tem, da otroci opravijo svoj del obveznosti, godrnjanje gor ali
dol.
Pogosto je potek takšen, da 'krivulja' otroškega navdušenja najprej sega do neba,
potem zgrmi nekam v globino, na koncu pa se uravnovesi v zlati sredini. Nič
hudega, če je kdaj v hiši slaba volja, ker nekdo ni peljal psa na sprehod ali ni počistil za njim.
Samo mirno vztrajajte, da to naredi sedaj. Zavedajte se, da otrokom omogočate dragoceno življenjsko izkušnjo – skrbeti za
živo bitje. Da se naučijo biti odgovorni in dosledni pri skrbi za žival, pa je potreben proces. Nerealno je pričakovati, da bo že od začetka šlo vedno vse gladko.
