PASJA LOČITVENA TESNOBA

KAJ JE LOČITVENA TESNOBA?

Ločitvena tesnoba ali separacijska anksioznost je motnja, ki se pojavi kot posledica stresa zaradi odsotnosti osebe, na katero je pes močno navezan. Kaže se kot uničevalno vedenje: pes lahko laja, zavija, cvili, koplje, poskuša pobegniti, pri čemer povzroča materialno škodo, vznemirja sosede in ogroža svojo lastno varnost. Nekateri psi tudi iztrebljajo in urinirajo, ko so sami zaprti doma, čeprav so sicer sobno čisti.

VZROKI ZA LOČITVENO TESNOBO PRI PSIH

Menjava skrbnika

Če je bil pes zapuščen in nato predan novi družini, lahko doživlja in izraža strah pred ponovno zapustitivijo. Tak pes je običajno tudi sicer pretirano navezan na lastnika: nenehno mu je za petami ter postane ljubosumen, če se ta približa drugim psom. (Tak je naš Pajo!)

Podatki kažejo, da se ta motnja pogosteje razvije pri psih, posvojenih iz zavetišča, kot pri tistih, ki so vse življenje pri isti družini.

Sprememba rutine 

Vsakega psa je potrebno na samoto ali druge spremembe navajati postopno. Če smo si vzeli nekaj dni prosto, ko je v naš dom prišel pasji mladič, se mu ves čas posvečali, potem pa naenkrat odidemo v službo za dolge ure, bo za psa to prevelik stres.

Sprememba v družini 

Ob nenadni stalni odsotnosti enega od družinskih članov (zaradi smrti ali selitve) se lahko pojavi ločitvena tesnoba, ki traja ves čas, ne le takrat, ko je pes sam doma. Kaže pa se v obliki potrtosti, varovanja prostorov ali predmetov, ki so pripadali tej osebi in podobno.

Potrebno je vedeti tudi, da samota za pse ni naravno stanje. Njihovi predniki v naravi živijo v krdelih. 

Pogosto imajo težave z ločitvijo tisti psi, ki ves čas preživijo ob svojem lastniku – tudi v času spanja.

KAKO VEMO, DA GRE RES ZA TESNOBO ZARADI LOČITVE IN NE ZA KAKŠNO DRUGO TEŽAVO?

Za separacijsko anksioznost gre, če je pes pod stresom vsakič, kadar ga pustimo samega, znake stiske pa kaže že ob naših pripravah na odhod. 

Najpogostejši simptomi: dolgotrajno lajanje in zavijanje, uriniranje in iztrebljanje na pomenljivih mestih v stanovanju(na primer na vaši postelji), uničevanje in kopanje. Če te stvari počne izključno takrat, ko je sam doma, nikoli pa v naši prisotnosti, potem gre zanesljivo za znake ločitvene tesnobe.

PREPREČEVANJE LOČITVENE TESNOBE PSA

Preprečevanje je hkrati najboljši način za spopadanje s to težavo. Veliko skrbnikov ni poučenih o tem, da je treba mladička na samoto navajati, vendar je to nujno. Najprej samo za trenutek zapustimo sobo, tako da nam psiček ne more slediti, potem pa ta čas postopno podaljšujemo; postopek ponovimo z zapuščanjem stanovanja. 

REŠITEV TEŽAVE

Psa postopno privadimo na samoto.

Naučil se bo, da se ne glede na dolžino odsotnosti, vedno vrnemo domov.

Razmislimo, kako vplivamo nanj s svojim vedenjem.

Iz odhoda od doma ne delajmo cirkusa, ne poslavljajmo se. Če smo žalostni in zaskrbljeni, pes to čuti. Tudi ob vrnitvi ga pozdravimo mirno, brez razburjenja. V bistvu moramo tukaj ravnati podobno kot pri odvajanju od skakanja na ljudi: dokler nori okrog nas, ga ignoriramo; pozdravimo in pobožamo ga šele, ko se umiri. (Ja vem, težko je :) )

Pred odhodom od doma psa utrudimo.

Organizirajmo se tako, da imamo pred odhodom čas za daljši sprehod s psom, ki naj bo čimbolj intenziven (tekanje, igra…). Med telesno aktivnostjo se pri psu sproščajo 'hormoni sreče' prav tako kot pri nas ljudeh. Tako bo psihično bolj umirjen, fizična utrujenost pa ga bo pripravila do spanca. Utrujen pes = priden pes. :)

Poskusite psa navaditi na znake, da boste v kratkem odšli.

Dejanja, ki jih običajno naredite tik pred odhodom (obuvanje, oblačenje jakne, iskanje ključev…), ponovite večkrat čez dan, ne da bi tudi res zapustili dom. Smisel tega je v tem, da naj bi pes začel doživljati te znake kot nevtralne, brez stresa. Če se je vaš pes že naučil povezati takšne znake odhoda z dejanskim odhodom, boste morali postopek dolgo ponavljati, preden bo vaše priprave na odhod lahko mirno sprejel.

Poskrbimo, da je med našo odsotnostjo s čim zaposlen.

Poleg sveže vode mora imeti pes na razpolago tudi igrače. Poiščimo takšne, s katerimi se nekaj časa zamoti tudi sam, ne samo v naši družbi. Določene priljubljene igrače naj dobi samo takrat, ko je sam doma, drugače pa naj bodo pospravljene. Tako bodo še bolj zanimive. 

Če ga igrače ne zanimajo, so tu še prigrizki za žvečenje. Z malo sreče ga bo kakšna res trda koža, bikovka ali umetna kost zamotila vsaj za pol ure. 

Dobijo se tudi interaktivne igrače za pse, ter takšne, v katere skrijemo prigrizke, ki jih mora z nekaj truda spraviti ven, da jih lahko pohrusta. Z vsem tem se bo za nekaj časa zamotil, pa tudi utrudil in tako znova zaspal.

Pustite prižgan radio ali televizor, če se vam zdi, da mu bo to pomagalo; še posebej, če je zvočna kulisa prisotna večino časa, ko ste doma.

Če vendarle naredi škodo…

psa ne smemo kaznovati. Kazni najverjetneje ne bo razumel, zagotovo pa ne bo zmanjšala njegove tesnobe. Raje poskrbimo za to, da bo naslednjič, ko bo sam, zaposlen s čim drugim. Uničevanje mu lahko preprečimo tudi tako, da ga za ta čas omejimo le na eno sobo v stanovanju. Predmete, ki bi jih lahko uničil, pa odstranimo iz njegovega dosega.

Če v svojem stanovanju nimamo te možnosti (pri nas je nimamo), obstaja še en način:

Uporabimo hišni boks.

V primeru, da pes uničuje pohištvo, ko je sam, s tem ne dela škode le nam, ampak ogroža tudi sebe. Lahko dobi ureznine, odrgnine, nanj lahko pade težak predmet, ali ga celo strese elektrika, če se dokoplje do napeljave.

Boks ima še druge prednosti poleg te, da zaščiti naše imetje in psa samega pred njegovo uničevalnostjo. Če ravnamo pravilno, bo lahko boks našemu kosmatincu predstavljal varen prostor, kamor se bo zatekel, ko bo pod stresom. V manjšem prostoru se počuti varnega, kot v brlogu. Lahko pogrnemo čez tudi rjuho ali odejo in preizkusimo, če mu je všeč biti v takšni hiški.

Boks uporabljamo tudi pri nas doma. Vsak pes ima svojega. Sicer nista veliko sama doma, ampak je boks za nas nujen bolj zaradi tega, ker imamo še druge domače živali, ki se jih naša dva neotesana balkanca še nista naučila pustiti pri miru. Ko sta prosta v stanovanju, ju je treba zelo budno nadzorovati; kadar to ni možno, pa je dobra rešitev boks. 

Privajanje na boks

Da bi pes dobro sprejel boks, mora iti prvič vanj sam od sebe, na primer tako, da mu tja nastavimo slasten prigrizek. 

Vratca pustimo na začetku ves čas odprta, da se lahko prosto sprehodi ven in noter. 

Ko ga prvič zapremo v boks, naj bo to za čisto kratek čas, najbolje da tudi ostanemo v bližini. Čas, ko je pes v boksu, podaljšujemo postopno, tako kot pri privajanju na samoto. Seveda mora imeti v boksu udobno ležišče.

Mi ju še vedno vsakič motiviramo za boks s kakšnim prigrizkom, in tako gresta zelo rada noter. Ne zdržita pa prav dolgo, ker sta polna energije, poleg tega si Pajo zaželi biti tesno poleg mene, ko me zagleda. Noč vedno prespita v boksih, drugače bi se lahko marsikaj pripetilo naši invalidni muci ali želvama v terariju, ali pa bi bil odgriznjen kakšen degujski repek, ki bi slučajno štrlel ven iz kletke. Da o pohištvu, čevljih in drugih predmetih sploh ne govorim!

Bivanje v boksu bi jima radi popestrili tudi z igračami, vendar ju ne zanimajo, še sploh ne Pajota. V poštev pridejo samo takšne, ki so votle in jih lahko nabašemo z okusnimi grižljaji. To pa vedno vžge!

Imamo kong, votlo žogo in votlo banano. Igrače, veliko prigrizkov in bokse smo kupili v trgovini Zoohit, kjer imajo pogosto kakšne akcije in veliko drugih ugodnosti.

Namesto konga in tele rumene žoge (Boomer Snack Ball) bolj priporočam kakšno drugo votlo igračo; ti dve sta narejeni tako, da majhni prigrizki prehitro padajo ven, večji pa se lahko tako zataknejo, da jih niti zelo požrešen pes ne more spraviti ven. 

Nekateri pa so vseeno zelo zadovoljni s temi igračami; na primer če pes prehitro jé, mu nasujejo ves obrok briketov v takšno žogo. To ga zelo dobro upočasni pri jedi, saj mora žogo s smrčkom kotaliti sem in tja, da briketi drug za drugim padajo ven. 

ZAKLJUČEK

Pri preprečevanju oziroma odpravljanju ločitvene tesnobe je glavni cilj psa naučiti, da v samoti uživa ali da jo vsaj prenaša. Da bi to dosegli, mora samoto doživeti kot nekaj pozitivnega; zato je tako pomembno vse to motiviranje z zanimivimi igračkami in raznolikimi, zdravimi prigrizki.