Kljub temu, da obstaja nekaj vzporednic, je treba vedeti, da se pasja psiha vendarle razlikuje od človeške, in da ne moremo z obojimi postopati enako. Primer: V pogovoru z otrokom uporabljamo pester besednjak, razložimo tudi vzroke, zakaj je nekaj tako in ne drugače, zakaj je treba nekaj narediti, kaj se bo zgodilo, če...
Pes nas ne bo razumel, če mu bomo razlagali na dolgo in široko! Potrebuje kratke, jasne ukaze, vedno enake za isto dejanje. Na primer: 'Pridi!' in ne 'A bi prosim končno prišel sem?!'
Našla sem naslednje vzporednice:
~Tako otroci kot psi se veliko naučijo z opazovanjem in posnemanjem.
~Oboji potrebujejo dosledno vodenje (trdne in jasne meje), da se počutijo varne in sproščene.
~Oboji se bolje učijo s pohvalo kot s kaznijo.
~Oboji potrebujejo ljubezen, pozornost in telesnonaklonjenost.
~Oboji postanejo negotovi in težko vodljivi, če ni doslednosti, jasnih pravil in trdnih meja.
~Oboji lahko postanejo težavni, če nimajo dovolj smiselnih zaposlitev. Dolgčas in neizkoriščeni potenciali vodijo v nezaželjena vedenja.
Še pol stoletja nazaj so bili psi skoraj izključno delovne živali - lovski, pastirski psi, psi vodniki, reševalni psi... pes kot družabnik se je komaj začel pojavljati. Vsak pes je bil vzgojen za določeno nalogo, katero je potem redno opravljal in s tem potrošil svojo energijo. Danes psi večino časa sedijo doma in čakajo, da se bo kaj zgodilo. Odvečna energija in dolgočasje so krivi, da pes začne početi stvari, ki skrbniku niso po volji: koplje luknje, izkopava rastline, pobegne z dvorišča, cele ure laja... če je v stanovanju, lahko uničuje pohištvo ali pa iztreblja vsepovsod...
Drugi pogost vzrok (poleg dolgčasa) za takšno vedenje je lahko ločitvena tesnoba. To je vedenjska težava, za katero bomo potrebovali veliko potrpljenja, če jo bomo želeli odpraviti. Tudi mene čaka nekaj dela v zvezi s tem, saj naš Pajo že vse od prihoda k nam stopnjuje svojo navezanost name. Kadar se odpeljem z avtom, to še kar dobro prenese, zadovolji se z družbo psičke. Če pa sem doma, me hoče imeti neprestano 'na očeh' in biti tik poleg mene. Ko odidem v drug prostor in slučajno ne more za mano, začne še isto sekundo lajati.
Seveda je takšno vedenje popolnoma razumljivo, glede na to, kaj vse je že doživel; a čeprav je razumljivo, vseeno ni prijetno. Upam, da se bo sčasoma spet počutil varnega in bo lahko bolj zaupal, da ne bo nikoli več zapuščen.
