Marsikateri pes ne mara vode, razen za pitje, in sovraži
kopanje. Le redkokateri lastnik psa, ki prebiva (pretežno) v stanovanju, se
lahko sprijazni s tem, da pač kosmatinca ne bo nikoli očedil.
Naš Pajo se na
primer na sprehodu zelo rad povalja v točno določeni suhi kotanji na neki njivi
ob poti. Potem so tu še spomladanska in jesenska deževja, ko so psi po sprehodu
oškropljeni z blatom, še zlasti če smo jim dovolili sproščeno tekanje, seveda v
okvirih varnosti.
Ali nam torej preostane samo dvoje – sprijazniti se z
umazanijo ali pa 'boriti se' s psom, da ga spravimo v banjo in zadržimo tam
tako dolgo, da je približno čist?
 |
| Tarjino prvo kopanje po prihodu v naš dom |
Na srečo imajo v trgovinah za male živali suhe šampone v obliki pene in vlažne robčke. S temi pripomočki, ki sploh niso nujno dragi, zadovoljivo očistim svoja psa, ne da bi se morala na njuno veliko grozo srečati z banjo. Če ima pes na sebi posušeno blato ali veliko prahu, ga je treba prej dobro skrtačiti.
Če želimo kljub vsemu vsaj vsake toliko časa okopati psa, ki
se temu upira, pač poskusimo čim bolje prilagoditi vse pogoje, da bo stres vsaj
manjši. Vse pripomočke imejmo pripravljene na dosegu roke, pri kopanju naj nam
nekdo pomaga. Pomočnik naj psa nežno zadržuje v banji, hkrati ga poskuša
zamotiti z igračo ali priboljški – bolj verjetno bo več uspeha s slednjimi.
Priboljški in mirno prigovarjanje bodo pripomogli, da bo kopanje za psa vsaj
delno pozitivna izkušnja.
Poskusite tudi ugotoviti, kaj točno je tisto, zaradi česar kopanje
predstavlja vašemu psu stres, in potem odpravite ali omilite te vzroke. Mogoče
je to drsenje v banji (namestite podlago proti drsenju), preagresiven ali
premočno odišavljen šampon, odmevanje vašega glasu v majhnem prostoru,
pregloboka voda ali njena neprimerna temperatura.
Če veste, da se vaš pes predvsem boji vode, na začetku ne
uporabite tuša, ampak ga polivajte z lončkom; najprej samo po eni tački, potem
po drugi, tretji in četrti, potem po repu, hrbtu in čisto nazadnje po glavi.
Voda ali šampon mu ne smeta priti v oči
ali ušesa.
Če vaš pes gre sam od sebe v vodo, ko je v naravi (potok, ribnik…),
potem lahko v poletnem času poskusite s kopanjem v plastični banji na prostem,
seveda z rahlo ogreto vodo.
Najlažje je, če smo s psom že od njegovega zgodnjega obdobja.
Kot mladička ga je potrebno postopno navaditi na osnovno nego, potem tudi v
odraslem obdobju ne bi smelo biti težav, če ne poseže vmes kakšna za psa izrazito
negativna izkušnja, ki je nismo mogli preprečiti.
Če posvojimo odraslega psa,
ki ni navajen na kopanje ali pa je imel z njim slabo izkušnjo, potem bomo
potrebovali veliko več časa, potrpljenja, iznajdljivosti in vztrajnosti, da
bomo težavo odpravili.
Ena možna rešitev je tudi suhi šampon v obliki pene. Nam za
zdaj ustreza.
