DEGUJI

Deguji so glodalci iz skupine ježevcev.

Njihova domovina je nižinsko polpuščavsko območje centralnega Čila, kjer je klima izrazito mediteranska. Tam živijo v pokrajini, gosto poraščeni z nizkim grmičevjem ter redkimi drevesi, prenočujejo v rovih ter skalnih razpokah.

Zaradi dežele izvora in zaradi čopka dlak na koncu repa jim pravijo tudi 'čilska veverica', dejansko pa z vevericami niso v sorodu.

Življenska doba deguja v ujetništvu znaša ob pravilni prehrani od 7 do 10, največ do 15 let.

HRANA

V naravi živijo v suhih pokrajinah v Andih. Tam je malo sadja in rastline se hitro posušijo, zato so deguji prilagojeni na takšno prehrano - suho in vlaknato. 

Občasno jim damo malo sveže zelenjave (listje peteršilja ali korenja, zelje…), lahko jim nabiramo regrat, trpotec, deteljico… ne smemo pa jim vsak dan dajati te sočne hrane. Solate odsvetujejo zaradi nizke vsebnosti vlaknin. 

Sladkorja naj bi bilo čim manj, imajo namreč izredno slabo toleranco na vse vrste sladkorjev, zato jih raje ne hranimo s sadjem, semeni, oreščki.

Njihova osnovna hrana naj bo kvalitetno seno ter pripravljene mešanice zelišč za deguje, ki jih dobimo v trgovinah za hišne živali. Ne smemo jim dajati pripravljene krme za kunce, ker je v njej pogosto zdravilo, ki škoduje degujem.

Po naših izkušnjah se najbolje obnese hrana za deguje v obliki briketov, ker jo pojedo v celoti. Če jim damo mešanico zelišč, pa izberejo samo njim najljubše, ostalo pa pustijo.

V kletki naj imajo mineralni kamen, kakršni se uporabljajo za morske prašičke ali činčile.

Enkrat na mesec jim lahko v hrano nakapljamo svetlinovo olje ali jih namažemo z njim, še posebej, če imajo suho kožo. (Mi tega ne počnemo, njihova dlaka je v redu.)

Seveda morajo imeti vedno na voljo svežo vodo iz napajalnika. Ne drži, da naj bi jo dodatno klorirali. Voda iz pipe je čisto primerna.

KLETKA

Minimalna velikost kletke za dva deguja je 80 x 60 x 80 cm. Če jih nimamo možnosti varno spuščati iz nje, da bi se razgibali, naj bo kletka večja.

Kletka naj ima več nadstropij, saj so izredno urni in okretni. V kletko jim dodatno namestimo veje nestrupenih dreves, ki omogočajo rekreacijo in so hkrati tudi dodaten vir hrane. V kletki mora biti napajalnik za vodo ter posodica za hrano. Ne smemo pozabiti še na posodo primerne velikosti za pesek, v katerem si bo degu negoval dlako. Po dnu naj bo nastlano le s kvalitetnimi neprašnimi materijali.

Če se vam zdi, da posoda s peskom povzroča preveč nereda (pesek škropi vsenaokrog), jo postavite v kletko samo občasno, po opravljeni kopeli pa jo spet odstranite.

Deguji imajo ostre zobe in jih morajo veliko brusiti, zato potrebujejo lesene predmete, ki jih lahko grizejo, kletka pa mora biti trda in dovolj daleč od občutljivih stvari. Police ne bi smele biti kovinske, da jim ne poškodujejo stopal. Če so, jih lahko pokrijemo z žaganjem ali čim podobnim, ampak posip hitro razkopljejo in zmečejo iz kletke, preprogo pa jim je težko namestiti, ker jo zgubajo ali razgrizejo.

Naša kletka je visoka meter in pol, ima police iz trde plastike na treh različnih višinah, na dnu pa je kovinski pladenj, posut z nastiljem. Tako imajo v kletki dovolj prostora za tekanje, skakanje in plezanje, ven pa jih ne moremo spuščati, ker njihova ljubezen do grizenja čisto vsega predstavlja nevarnost za električne kable računalnika in drugo opremo v dnevni sobi.

Z enim ali dvema degujčkoma se lahko poigramo zunaj kletke, več pa jih ne bi mogli nadzorovati; razkropijo se po vseh kotih, za omare in se posvetijo grizljanju.

Vem za eno družino, kjer so imeli samo enega, samčka; veliko časa je prebil zunaj kletke, a ni povzročal prav nobene škode. Ne vem, zakaj se je vedel tako drugače od naših.

Kletka naj bo v zmerno toplem prostoru - osemnajst do dvaindvajset stopinj Celzija, izven bližine grelnih teles. Po dolgem času na nekaj stopinj višji temperaturi lahko umrejo, prav tako je zanje lahko smrtna temperatura pod deset stopinj Celzija.

Naj imajo veliko svetlobe in nič prepiha. Preveč vlage v zraku jim lahko škodi, še hitreje pa se prehladijo, če jih kopamo v vodi.

Posip v kletki mora vpijati vlago. Leseno žaganje je dober posip, toda ne vedno in vsako: nekatere vrste lesa so strupene za deguje, posamezni pa lahko imajo zaradi drobcev težave z dihanjem. Priporočajo tudi slamo, zmlet papir ali karton in koščke koruznih storžev. Peleti niso varni, ker imajo ostre robove in nabreknejo zaradi vlage; če jih degu poje, mu zato lahko od znotraj poškodujejo želodec.

Čistimo lahko z vodo in naravnimi čistili kot je kis. Močna čistila in razkužila pogosto povzročijo alergije ali celo zastrupitve.

SPOZNAVANJE IN DRUŽABNOST

Deguji so družabne živali, zato je zaželjeno, da skupaj živita vsaj dva. 

Če bomo dva ali več degujev na novo preselili skupaj, je najbolje, da se seznanijo na neznanem, nevtralnem ozemlju. Ker so teritorialne živali, so odrasli po navadi napadalni do novih odraslih stanovalcev svoje kletke, ki jih ne poznajo od prej, še posebej, če sta oba samca. Pomaga, če nekaj časa živita v ločenih prostorih, kjer se lahko vidita, in ju izmenjujeta, pozneje pa pridejo na vrsto vedno daljša srečanja brez pregrade.

Mladiče tudi odrasli dobro sprejmejo. Vseeno jih ne smemo dodati v kletko takoj ob prihodu v nov dom, ker bi spoznavanje povečalo stres zaradi selitve.

Po nekaj časa skupnega življenja se lahko vsi deguji spoprijateljijo. Še vedno se bodo občasno nežno pretepali. Vmešavanje ljudi lahko to spremeni v resen spor.

Prostoživeči deguji oblikujejo kolonije in s skupnimi močmi kopljejo zapletene rove, pomagajo pa si tudi pri iskanju hrane in oprezanju za plenilci. Zato so razvili pestro paleto zvokov za sporazumevanje.

GNEZDO

Za gnezdenje potrebujejo slamo, seno ali blago. Dobro je, če jim lahko omogočimo kopanje ali vsaj valjanje po zemlji, kot v naravi, kjer živijo v podzemnih brlogih.

MLADIČI

Večinoma skotijo mladičke spomladi. V leglu jih je od enega do dvanajst, odvisno od razpoložljive hrane in prostora. Lahko ima več samičk skupno gnezdo in si pomagajo pri skrbi za dojenčke. Tudi samci sodelujejo pri tem. Degujskih mladičkov ne smemo za dolgo ločiti od mame (že pol ure je lahko preveč), saj to trajno škoduje njihovemu duševnemu zdravju.

IGRA IN GIBANJE

So zelo živahni, zato potrebujejo veje za plezanje, kolo, tunele, lestve in druga igrala. Kolo je treba izbrati previdno in nadzorovati mladičke pri uporabi, ker jih lahko močno poškoduje, na primer, če se zataknejo med kolesom in njegovim stojalom.  

V spletni trgovini Zoohit sem opazila, da imajo sodobno kolo v obliki nagnjenega krožnika, kar preprečuje težave s hrbtom (pri običajnem kolesu živalca med tekom upogiba hrbet nazaj). Ker pa je to kolo iz plastike, je vprašljivo, ali ga deguji ne bi slej ko prej zgrizli (naše kolo je kovinsko). Vsekakor pa je zelo primerno za hrčke, podgane in činčile.

Za tunel lahko uporabimo kar tulec od papirnatih brisač. Vse kartonske igrače bodo seveda imele omejen rok trajanja, pa tudi lesene ne bodo ostale kot nove – zaradi degujskih zobkov.

Z igro redko zbudijo ljudi, saj so deguji dnevne živali. Nekateri pa izberejo nočno življenje, še posebej poleti.

Vsak dan, najbolje zjutraj ali zvečer, bi jih morali izpustiti iz kletke, da se lahko razgibajo. Takrat naj dobijo možnost preučiti čim več novih stvari. Večina ne mara biti zaprta v votli krogli, kakršne pogosto uporabljajo hrčki, radi pa kotalijo žoge, iz katerih pada hrana. 

DRUŽENJE Z LJUDMI

Na ljudi se hitro navežejo in jih radi grizljajo – to je izraz naklonjenosti. Razlikujejo med posameznimi ljudmi. Lahko jih tudi naučimo trikov. Za to uporabljamo nagrade; večinoma imajo najraje božanje in hrano. Njihove šapice so dovolj spretne za uporabo nekaterih orodij. Ne vlecimo jih za rep, ker se hitro odlomi in to boli! Ko jih držimo v rokah, imajo praviloma raje odprte dlani.

Degu - samček

Degu - samička

ZDRAVJE

Zdravi deguji imajo široko odprte črne oči brez peg in oranžne zobe, razen dokler so mladički (pri njih so zobki lahko beli). Ne bi se smeli močno sliniti ali imeti izcedkov iz oči in nosu. 

Radi se gibajo in so pri tem zelo spretni. 

Kožuh se jim sveti in ni lepljiv. Izpadanje dlake spomladi in jeseni, pri katerem se ne pojavijo velika plešasta območja, ni znak bolezni, temveč običajna menjava kožuha.

Samci in samice so zelo podobni. Ločimo jih po razdalji med zadnjično odprtino in spolnim organom, ki je pri samcih večja.

Povzetek najpomembnejšega za zdravje degujev:

-čim manj sladkorja v prehrani

-85% hrane naj bo suhe;  sočne hrane jim ne dajemo vsak dan

-ne kopajmo jih v vodi, ampak jim občasno privoščimo peščeno kopel kot za činčile.


Velik izbor hrane in opreme za deguje ter druge male živali imajo v spletni trgovini Zoohit.