O NAS

Smo petčlanska družina, ki ima zelo rada naravo, še posebej živali. Za lastne hišne ljubljenčke smo se odločali postopno – najprej smo posvojili muco, ki se je znašla pred našimi vrati; ker se je sin zelo navduševal nad plazilci, smo si pozneje omislili še grško želvo. 

Mali glodalci so se nam zdeli zelo ljubki, toda otroci so menili, da jih raje ne bi imeli, ker ne živijo dolgo in bi nam bilo preveč hudo, ko bi poginili. Vendar pa je naneslo, da smo se pred nekaj leti odločili za nakup degujev. 

O psu smo razmišljali kot o tisti živali, ki je 'zagotovo ne bomo nikoli imeli', ker je to prevelika odgovornost za nas, ki smo bolj 'komot', ob prostih dnevih radi dolgo spimo, veliko pa tudi hodimo na izlete, skratka ne bi imeli dovolj časa zanj. Tudi tu smo pojedli zarečen kruh, saj imamo danes celo dva psa!

O vseh živalicah se je bilo potrebno naučiti, kaj potrebujejo, in danes imamo že veliko izkušenj. Pri psih smo še relativno novinci – psičko imamo eno leto in pol, psička pa dva meseca. Oba sta mešančka z ogromno energije. Še posebej zdaj, odkar sta dva, je pri hiši veliko (preveč) lajanja in zaganjanja v pse, ki gredo mimo naše hiše ali jih srečamo na sprehodu. 

Če smo se vzgoje psa prej lotevali bolj 'po domače', bomo morali zdaj, ko sta dva, bolj poprijeti. Iščem nasvete v knjigah in na spletu, da bi jih preizkusili v praksi. Tako sem prišla na idejo, da bi lahko vse, kar se bomo naučili, sproti delili z drugimi, in nastal je ta blog.

Načrtujem, da bo imela vsaka vrsta naših malih živali svojo podstran, kjer bodo predvsem informacije o negi in vzgoji, najbrž tudi kakšne zabavne prigode. Tukaj pa bom na kratko predstavila še življenjske zgodbe naših malih prijateljev.

MAČKE

Z mačkami sprva nismo uživali sreče dolgega skupnega življenja. 

Najprej se je na pragu hiše znašla majhna mucka z daljšo dlako dimno sive barve. Takrat še nismo imeli nobene živali, otroci pa so bili stari devet, šest in tri leta. Menila sem, da imam preveč dela  in ne bi zmogla še skrbeti za žival, pa tudi nisem imela predstave, kje jo namestiti in kaj vse ji je treba nuditi. 

Toda otroci so milo prosili za mucko, ona pa je prosila za zavetje – kar lezla nam je v naročje. Tudi meni se je prikupila. Z mešanimi občutki sem spraševala pri sosedih, če kdo ve, čigava je mucica, saj sem si potiho tudi jaz želela, da bi jo obdržali. Nihče ni vedel, od kod je prišla, in tako je res ostala pri nas.

Živela je v stanovanju, le včasih je pokukala na dvorišče. Vedla se je malo vzvišeno, ni bila vedno prijazna in božati se ni pustila kadarkoli. Imela je navado, da je skočila na kuhinjski stol in si na naslonjalu brusila kremplje. Še danes so tam sledi njenih krempeljcev, čeprav mucke že dolgo ni več. Nekega poletja je zbolela, stara komaj tri leta; bruhala je, odklanjala hrano in slabela. Kljub obiskom veterinarja in njegovim poskusom, da bi ji pomagal, je poginila. Nikoli nismo ugotovili, kaj je bilo narobe.

Ni minilo več kot nekaj mesecev, ko smo na sprehodu našli sredi polj na pol odraslega lisastega mucka, ki je milo mijavkal in nam sledil. Očitno ga je nekdo zavrgel, zato smo ga vzeli s sabo domov. Dobil je ime Lisko. Ta mucek je bil zelo prijazen in prikupen, umirjen in nezahteven. Vse kar smo mu ponudili, je hvaležno sprejemal. Bival je na dvorišču, v garažnih vratih je imel loputko, da je ob mrazu lahko šel na toplo. Ko si je zaželel naše družbe, je prišel 'potrkat' na okno, in potem je ležal nekje blizu nas s tako zadovoljnim izrazom, kot da je najsrečnejši maček na svetu.

Njegovo življenje se je končalo žalostno in po nepotrebnem. Sosedje, katerih vhod gleda na naše dvorišče, so si omislili svojo mačko. Še drugi sosedje so si omislili dve mački. Vse te mačke so hodile na naše dvorišče, in Lisko se ni več počutil dobro. Sosedovi mački sta ga nadlegovali, ko je hotel v miru dremati. Lisko je bil vidno žalosten in nezadovoljen. Nekega dne je preprosto izginil. Pogrešali smo ga kak dan ali dva, ko smo ga našli povoženega na cesti, ki pelje ven iz našega naselja. Odločil se je oditi v svet, pa ga je že na njegovem pragu doletela smrt.

To je bil naš Lisko

Svet je poln nikogaršnjih muck (kot seveda tudi psov), ki potrebujejo dom in nekoga, ki bo zanje skrbel. Tudi tokrat nam je že po nekaj mesecih dobesedno prekrižala pot ena takšnih. 

Na sprehodu skozi turistično naselje v našem kraju smo zagledali leglo petih muckov, starih okrog tri mesece; v tem naselju so seveda vse mucke brez lastnikov, tam pa živijo in se množijo (ne da bi kdo poskrbel za sterilizacijo) zato, ker jih hranijo turisti in hotelsko osebje. Štiri so bile rjavo tigraste, ena pa črna. Opazila sem, da ima ena rjava mucka hudo poškodovano sprednjo desno tačko: tačka je bila sploščena in na koncu posušena, od nje je zaudarjalo po gnilem. Najverjetneje ji je čeznjo zapeljal avto. 

Brez razmišljanja sem mucko dvignila v naročje, saj sem vedela, da nihče drug ne bo poskrbel za veterinarsko pomoč. Takoj smo šli domov in muco odpeljali v bližnjo ambulanto. Prijazna veterinarka je ugotovila gangreno – seveda bo potrebna operacija. Najprej injekcija antibiotika, naslednji dan še ena, tretji dan pa operacija. Samoumevno je bilo, da bo muca ostala pri nas. Ko smo prišli iz ambulante, smo ji dali ime Tačka.

Z operacijo je bilo potrebno odstraniti tačko z lopatico vred, ker se je gangrena že toliko razširila. Uboga majhna nezavestna mucka, povita s povojem, je bila videti čez plečka čisto tanka, komaj še kaj je je ostalo. Doma se je začela prebujati iz nezavesti, bila je nemirna: še z zaprtimi očmi se je neprestano nekam plazila, ni mogla biti pri miru. Ko smo jo vzeli v naročje, pa se je povsem umirila. Bilo je ganljivo, kako je potrebovala našo bližino. 

Izmenično smo jo pestovali do večera, ko se je počasi prebudila. Hvaležno je pila vodo in nato še malo mleka. Ko je minila še kakšna urica, je že povsem prišla k sebi. Nismo mogli verjeti očem, ko je s tal skočila na kavč, še isti večer po operaciji! Takoj se je prilagodila na novo stanje – s tremi nogami skače in pleza vsepovsod, kot da ne bi bila invalid. 

Zelo rada ima visoke površine, kot so omare in okenske police, obvezno pa zleze tudi v vsako vrečko, torbo ali košaro, ki jo kdaj pustimo na tleh. Tačka je naš junak.

Tačka je tudi naš lump. Povzroča toliko večjih in manjših neprijetnosti, da si tega nikoli ne bi mislila. To, da so njene dlake vsepovsod, je še najmanj. Koplje tudi zemljo iz cvetličnih lončkov. 

Ponoči si vsakih nekaj ur zmišljuje, v kateri sobi bi rada spala, in mijavka pred izbranimi vrati – zelo vztrajno in glasno, vse dokler nekdo ne vstane in ji ne odpre. 
Preži na trenutke, ko pozabim zapreti vrata spalnice, kamor ji ni dovoljeno iti, da lahko smukne puščat svoje dlake na kup sveže opranega perila. 
Vzpenja se po zunanji strani oken in trga mreže proti komarjem. 
Stalno menjava ležišča, preizkusi čisto vsak prostorček v hiši, samo tistega ne, ki smo ga pripravili zanjo. Tudi na kuhinjskem pultu v škatli za kruh sem jo že našla, ali pa v kuhinjskem koritu. 
To je bila seveda naša krivda – nekdo je pozabil zapreti kuhinjska vrata. Pozimi pa ima rada izmenično gretje na kopalničnem radiatorju in hlajenje v umivalniku zraven njega.

Tačka je z nami že pet let, in občutek imam, da bo z nami še dolgo.

ŽELVE

Mačke so najljubše živali naše najstarejše hčerke, srednji sin pa se je že čisto majhen navdušil nad plazilci. Pri treh letih je poznal več kot sto vrst dinozavrov, seveda pa sem jih prav toliko kot on poznala jaz, saj sem mu jaz brala knjige o dinozavrih. Ko je znal že dobro brati, je moje znanje postopno splahnelo, saj sem ga vse redkeje obnavljala, njegovo pa se je nadgrajevalo in se še zdaj. Danes je star 17 let in velik poznavalec živalskih vrst ter ljubiteljski fotograf  živali v naravnem okolju. Ker je druge živali težje in redkeje zaslediti, največ slika ptice. Kolikor mu čas dopušča, objavlja fotografije v svojem blogu.

Ko je bil majhen, smo mu kupili veliko plastičnih figuric dinozavrov, še zdaj je pri hiši vsa zbirka. Nismo pa mu mogli kupiti živega dinozavra, pa če bi si še tako želeli. :)

Zelo pri srcu so mu tudi (sodobni) plazilci, v nekem obdobju je bil še posebej navdušen nad želvami. Na razstavi plazilcev v Mozirskem gaju smo od nekega ljubiteljskega vzreditelja dobili štiri leta staro grško želvico, ki naj bi bila samička. Dobila je ime Žana. Z nami je že devet let. Prebiva v nepokritem steklenem terariju v dnevni sobi, se občasno in pod nadzorom sprehaja po stanovanju ali vrtu, nekaj zimskih mesecev pa prespi v kartonski škatli, napolnjeni s slamo, v garaži. 

Pred tremi leti, ko je bila ta želva stara okrog 10 let, se je začela nenavadno obnašati, kar nas je nazadnje pripeljalo do spoznanja, da je Žana pravzaprav Žan, ki si obupno želi parjenja. Naskakoval je vse, kar je bilo približno podobno oklepu druge želve, na primer copat. Slučajno smo izvedeli za ljubitelja želv  dokaj blizu nas, ki mu uspeva tudi razmnoževanje. Navezali smo stik, se odpravili na obisk, in čez nekaj časa Žanu pripeljali tako zaželjeno zakonsko družico. Uredili smo jima še ogradico na dvorišču, veliko nekaj kvadratnih metrov, s hišico za spanje in dvema tuneloma, ter pokrito z mrežo, da sta varna pred ujedami. Tam bosta Žan in Žana srečno skupaj živela do konca svojih dni!

Žan in Žana

 

DEGUJI

Pred tremi leti sva s sinom zagledala deguje v izložbi trgovine za male živali. Bili so tako ljubki, prepričali pa so naju s svojo komunikativnostjo – prišli so čisto k steklu in naju radovedno opazovali. Ni bilo zelo težko doma prepričati ostale, da jih moramo imeti; odločili smo se celo za par, da bomo imeli mladičke. Vedeli smo, da se mali glodavci lahko nevarno razmnožijo, a smo bili pripravljeni reševati tudi ta problem, kadar se bo pač pojavil.

Skupaj z Runom in Brčico smo kupili prostorno večnadstropno kletko. Na prvo leglo degujskih mladičkov smo čakali do junija, kar se nam je zdelo dolgo. Parček se je v naši dnevni sobi naselil v prvih dneh šolskega leta, štirje mladički pa so pokukali na svet predzadnji dan pouka – kot darilo za odlična spričevala in kot razburljiv začetek počitnic. 

Mladički so rasli, a prostora v kletki je bilo še vedno dovolj.  Spet je prišla jesen, spet novo šolsko leto, in sredi septembra so nam degujčki pripravili popolno presenečenje: kar naenkrat se je na dnu kletke pojavil novorojenček, samo en! Ko smo ga opazili, je bil verjetno že star dva ali tri dni, ker je že kar dobro hodil. Takoj ko sem ga zagledala, sem vedela, da mu je lahko ime samo Gobček in nič drugače.

Dve leti in pol v kletki ni bilo novih gobčkov. Zdaj smo imeli sedem odraslih degujev. V začetku letošnjega leta je en od njih nenadoma shiral in umrl. Izpraznjeno mesto so že marca zapolnili z novim leglom, tokrat jih je bilo kar deset! Kot da bi se razpočila kasetna bomba. Za povrh pa je ena od odraslih samičk še vedno imela ogromen trebušček, in res – že čez dva dni nas je razveselila z novim, osemčlanskim leglom. Zdaj smo imeli skupno štiriindvajset degujev.

Treba je bilo iti v akcijo. Na facebooku sem objavljala, da podarimo mladičke. Nekaj oglasov sem natisnila in jih odnesla v veterinarske ambulante in trgovine za male živali. Do začetka avgusta smo oddali vse mladičke.

Radovedni degu

 

PSI

Naš najmlajši sin se je že dolgo navduševal nad kužki, ampak vedel je, da 'psa pa ne bomo nikoli imeli, to bi bilo pa res preveč'. 

Jaz pred leti nisem preveč marala psov, saj jih nisem zares poznala (doma ga nismo nikoli imeli, prav tako ne v moževi družini). Ko sem hodila na sprehode s svojimi majhnimi otroki, je bilo veliko psov spuščenih, in zelo pogosto so nas prestrašili, ko so nenadno skakali pred nas z glasnim lajanjem. Zadnja leta sem postala pozorna na pse, ki se sprehajajo s svojimi lastniki – le izjemoma še naletim na spuščenega psa brez nadzora – opazovala sem, kako si prizadevajo ujeti korak z lastnikom. V njihovem gibanju in izrazu sem začela opažati ganljivo vdanost. Dodatno so me pretresle še facebook-objave o žalostnih usodah številnih zapuščenih psov v republikah bivše Jugoslavije. V meni je naraščala želja, da bi enemu teh bitij nudila ljubezen in dom.

Pred novim letom 2013/14 je sin prekinil s treningom, ki ga je do takrat obiskoval, saj iz določenih razlogov ni bil več primeren. Nove opcije ni bilo na vidiku, poleg tega pa je Žiga precej dovzeten za čare računalniških igric, ter že od rojstva malo nagnjen k prekomerni teži. In evo, to je bil adut, ki sem ga potegnila iz rokava: Imeli bomo psa, da bo Žiga imel dobro motivacijo za veliko gibanja na prostem. 

Moj predlog so poslušali z začudenjem; saj vendar vemo, da pes… Toda bila sem trdno odločena, in tako smo kmalu na facebooku izbirali med mladički iz Bosne, ki so čakali na posvojitev. Slišali smo, da so samičke bolj umirjene in poslušne kot samčki, kar je bilo vredno upoštevati, glede na to da smo bili na področju psov popolni začetniki. Našli in izbrali smo rjavo psičko po imenu Ria, za katero je skrbela Dijana Knežević. V februarju 2014, kot naročeno ravno na začetku zimskih počitnic, je prispela v Slovenijo s pomočjo društva Animals Angels. Sinova sta ji izbrala ime Tarja, po nekdanji pevki finske rok skupine Nightwish.



 

Tarja, prvi dan pri nas.

Uspešno smo se prilagodili na skupno življenje. Vsako zagato, ki se pojavi, rešujemo sproti. Skrbeti za psa je res velika odgovornost; ljubezen, ki jo prejemamo v zameno, pa je prav tako neprecenljiva. 

Tarja je dobrodušna, živahna psička z ogromno energije. Vsak dan gremo z njo na vsaj en sprehod, in tudi po velikem ograjenem dvorišču lahko teka. Zelo si je želela igre z drugimi kužki, kar smo ji le redko lahko omogočili, saj nimamo sorodnikov ali prijateljev, ki bi imeli pse. 

S prihodom Tarje se je pokazalo, da moramo narediti nekatere nujne prilagoditve, na primer ograditi zelenjavni vrt. 'Zdaj ko je vse to urejeno, zakaj ne bi posvojili še enega psa?', je bila moja naslednja ideja. Rešili bi še eno pasjo dušico, Tarja pa bi imela prijateljčka za igro. Tudi tokrat sem drugega za drugim ovrgla vse pomisleke moje družine, in k nam je priše(pa)l Pajo, kužek podobnega videza in iz istega kraja kot Tarja. 'Prišepal' sem napisala zato, ker ga je takrat bolela tačka, kar smo pripisali sveži poškodbi (zvin), vendar se je pozneje izkazalo, da so težave bolj kronične narave.

V praksi niti ni tako majhna razlika, če imaš enega ali dva psa. Namreč dva se obnašata kot trop, in počneta stvari, ki jih en sam pes ni počel: divje preganjata mačke, na sprehodu  lajata na druge pse in se zaganjata vanje, prav tako na pse, ki gredo mimo našega dvorišča. Ponoči preveč lajata, če sta oba zunaj. Ravno zato se moramo resno in sistematično lotiti odpravljanja teh vedenjskih težav. Kako nam bo uspevalo, boste sproti obveščeni v tem blogu.

Seveda pa mi ni žal, da smo vzeli še Paja. Opogumlja me tudi misel, da imajo tudi nekateri drugi po dva ali več psov (vem predvsem za tiste, ki so jih prav tako posvojili iz Bosne), tudi po štiri. Če zmorejo oni, bomo tudi mi!

Tarja ima zelo rada svojega prijateljčka.