PAJO

Gospa Janja, ki vodi društvo Pomagamo preživeti zavrženim živalim (PPZŽ), je takole povzela življenjsko pot tega psička, preden je prišel k nam:

Na enem od svojih obiskov v Lukavcu v Bosni sta Janja in Aleša iz društva PPZŽ med vožnjo po mestu videli naslednji prizor: Po pločniku je šla skupina najstnikov, majhen kuža pa jim je vztrajno sledil. Šel jim je na živce, zato ga je eden iz skupine nenadoma brcnil na cesto, direktno pred kolesa avtomobila, ki se je približeval. Voznik je na srečo uspel pravočasno zavreti. Janji in Aleši, ki sta videli dogodek iz svojega avta, se je kuža zasmilil. Ustavili sta in vzeli psička s seboj. Bakreno - zlato - rjavemu mešančku z dolgo belo liso čez prsi in trebušček sta dali ime Pajo.

Najprej so uredili potrebne papirje, da je lahko odšel z njima v Slovenijo, kamor sta se vračali že naslednji dan. Začasni dom mu je ponudila gospa iz Ljubljane, ki je že imela enega psa. Ni jim šlo – razboriteža sta renčala drug na drugega, nič ni pomagalo. Janja ga je že po dveh dneh raje vzela k sebi.

Po krajšem bivanju pri njej so Pajotu našli dom na Gorenjskem pri Nataši, ki je imela doma že tri rešenčke. Razen njih je pred tem posvojila tudi psa Maxa, ki je bil hudo travmatiziran zaradi zlorabljanja za pasje borbe, ter vložila veliko časa, energije in denarja, da je Max okreval od telesnih in duševnih ran. Sprejemal je družbo Natašinih psičk, nikakor pa ni toleriral v svoji bližini nobenega samčka, saj so bili spomini na njihove ugrize preveč travmatični. Max je čez čas odšel živet k Natašini hčerki, v tem času pa je Nataša posvojila še Pajota, ki jo je močno spominjal na njenega prejšnjega, že pokojnega kužka.

V novem domu se je Pajo lepo ujel s psičko Anuko. Toda usoda mu ni bila naklonjena: Zaradi spremenjenih družinskih razmer je Nataša morala nujno vzeti nazaj Maxa, ki pa ne trpi nobenega samčka. Poskušala je na vse načine, da bi se Max in Pajo vendarle prenašala, vendar ni uspelo in Pajo je moral stran.

Janja je vzela Pajota spet k sebi, toliko da mu najdejo nov dom. Čeprav bi zelo rada, ga ni mogla obdržati, saj ima že štiri pse rešenčke, poleg tega pa še težave z zdravjem, in kljub temu neumorno dela za svoje društvo. Njen prijatelj Vinko je našel zanj začasni dom pri svojih prijateljih, ki imajo kmetijo. Pajo je živel pri njih približno pol leta in se spoprijateljil z njihovo domačo psičko. Toda tukaj ni mogel ostati za vedno. Janja je občasno objavila na facebooku, da Pajo išče dom, in eno teh objav sem videla jaz. Psičko smo imeli že eno leto, vse bolj pa sem si želela še enega, ker sem videla, kako zelo si Tarja želi igre z drugimi psi.

Janja je v objavi opisala Pajota kot kužka, ki se dobro razume in rad podi s psičkami. Zdel se mi je kot nalašč za nas, še po videzu je zelo podoben Tarji. Morala sem samo še prepričati domače, in zadnji majski dan sva se z Žigom odpeljala v Radence, kjer nama je iz Janjinega avta skočil v naročje naš srček Pajo. To je bil poseben dan, poln veselega vznemirjenja.