1. Oštevanje in kazni
To nikoli ni učinkovito, saj pes ne razume pomena besed. Če
ga na primer kaznujemo, ko smo prišli domov in opazili, da je med našo
odsotnostjo nekaj uničil, kazni ne bo povezal s svojim prekrškom. Besede kot so
'Ne!', 'Pusti!' in podobne, se bo naučil razumeti samo, če jih izrečemo hkrati
z njegovim vedenjem, in ga zraven še na primer rahlo potegnemo za povodec.
Če ga kaznujemo, ker je pobegnil z dvorišča, nikakor ne bo
sposoben povezati kazni s svojim dejanjem. Lahko pa bo zaradi strahu začel
uhajati še pogosteje.
Če ga kregamo, ker se ni takoj odzval na naš klic, s tem samo še zmanjšamo možnost, da se bo naslednjič sploh odzval.
Če kričimo nanj zaradi lajanja, pes to razume, kot da smo se pridružili komunikaciji, in laja še bolj.
Nikoli ne smemo potiskati smrčka svojega psa v iztrebke, ki
jih je naredil na neprimernem kraju. Našega namena ne bo razumel. Vse kar lahko
dosežemo s podobnimi ukrepi je strah pri psu, s tem pa še več nezaželjenega
vedenja.
Pes včasih prosi za našo pozornost v trenutku, ko smo
zaposleni s čim drugim. Oštevanje, odrivanje od sebe in podobno so negativne
oblike pozornosti, ki za psa predstavljajo uspeh, saj se vendarle ukvarjamo z
njim. Njegovo prosjačenje se bo tako utrjevalo. Boljše je, da ga ignoriramo, in
nagradimo s svojo pozornostjo čim večkrat, ko je miren.
2. Tolaženje prestrašenega psa
Ponovno velja, da pes ne razume pomena naših besed, reagiral
bo samo na naše čustveno stanje in telesno govorico; če ga tolažimo, bo našo
mimiko in gestikulacijo najverjetneje razumel kot potrditev razloga za strah.
Zato njegov strah raje ignorirajmo, s svojo držo pa pokažimo, da smo gotovi
vase in imamo situacijo pod nadzorom.
Situacijam, ki psu vzbujajo hud strah, ga raje ne
izpostavljajmo, oziroma to lahko počnemo le zelo postopno, ob tem pa ga
izdatno pohvalimo in nagradimo vsakič, ko se vede samozavestno in umirjeno.
3.Prepoved renčanja
Renčanje je pomemben opozorilni znak. Ugotoviti moramo vzrok
za renčanje in odpravljati tega. Če psa odvadimo renčanja, dobimo tempirano
bombo – lahko napade brez predhodnega opozorila!
4. Prosto tekanje psa, ki ni
dovolj poslušen
Pogled na psa, ki svobodno dirja po travnikih, je zame nekaj
najlepšega. Vendar pa smemo to dovoliti le psu, ki se stoodstotno vedno odzove
na naš klic, sicer lahko pride do nesreče – pes na primer steče na cesto ali se
zaplete v spopad z drugim psom.
Učenje odpoklica je lahko težavno pri nekaterih psih, ki so
zelo energični, imajo močan lovski nagon, jih ni strah, če na sprehodu izgubijo
skrbnika izpred oči. Takšna sta naša dva, zato ju na sprehodih (za zdaj) ne
spuščamo s povodca.
Svobodno tekanje je za psa zelo nagrajujoče, zato se bo
kmalu naučil bežati pred nami, ko mu želimo pripeti povodec. Temu se izognemo
tako, da ga ne kličemo k sebi samo takrat, ko ga hočemo privezati. Pokličimo ga
večkrat tudi kar tako, sredi igre, mu dajmo priboljšek in ga spet pustimo nazaj
k prejšnji dejavnosti. Tako ne bo razvil odklonilnega odnosa do našega
klicanja.
5. Nedoslednost
Pes bo vedno ponavljal vedenja, ki so se mu že kdaj obnesla,
četudi mogoče samo enkrat. Zato ne smemo nikoli, ampak res nikoli popustiti pri
nečem, kar smo si zadali. Primer: Če ne želimo, da pes stalno prosjači za
hrano, ko je družina pri jedi, mu nikoli ne smemo popustiti – nikoli mu ne
dajemo grižljajev z mize. Njegove začetne poskuse je treba popolnoma
ignorirati. Prej ali slej bo odnehal.
Povzeto iz knjig:
Maja Kalaš: TAKOJ PUSTI ČEVELJ!, založba Ad Lucem d.o.o.
Horst Hegewald-Kawich: 300 vprašanj o vzgoji psov, založba
Narava
