KAKO POSVOJITI PSA IZ BIVŠIH REPUBLIK JUGOSLAVIJE

Kdor se odloča, da bi posvojil brezdomnega psa, ima možnost iti pogledat kužke v najbližje zavetišče, oziroma preko interneta pregledati 'ponudbo' še drugih zavetišč.

V Bosni, Srbiji in Hrvaški je položaj glede števila zapuščenih psov neprimerno hujši kot pri nas, zato se nas je veliko odločilo udomiti enega od teh. Nekateri to obsojajo, češ zakaj voziti pse iz drugih držav, saj so tudi pri nas zavetišča, ki iščejo posvojitelje. Kakorkoli, vsak zapuščen pes je potreben pomoči in jo zasluži, ne glede na to, v kateri državi se potika po cestah – saj se noben ne potika po lastni krivdi.

V balkanskih državah se problematiko trudijo reševati predvsem prostovoljci. Kolikor imajo prostora v zavetiščih, toliko psov poberejo z ulice; vseh ne morejo. Mislim, da dajejo prednost bolnim in poškodovanim (veliko jih povozi avto). Pri vseh najprej poskrbijo za očiščenje notranjih in zunanjih parazitov. Mlade in zdrave pse skušajo vsaj sterilizirati/kastrirati, potem jih vrnejo na ulice, če jim ne najdejo udomitelja. 

Denarna sredstva dobivajo skoraj izključno iz prostovoljnih prispevkov, tudi s pomočjo društev iz Slovenije. Na nivoju države in posameznih občin je za to poskrbljeno zelo malo ali nič. Večina teh zbiralnih in posvojitvenih akcij poteka preko facebooka. 

Številne prostovoljke in prostovoljci iz Bosne, Srbije in Hrvaške na svojih fb zidovih objavljajo slike psov, ki potrebujejo dom ali/in denar za zdravljenje, cepljenje, sterilizacijo… Tu si lahko poiščete psa, primernega za vas, ali pa se odločite, da boste primaknili nekaj denarne pomoči. Kolikor vem, vse prostovoljke objavijo oziroma vam pošljejo v zasebnem sporočilu skeniran račun za storitev, ki so jo plačale z zbranim denarjem.

Pes, ki dobi posvojitelja v Sloveniji, mora za prevoz preko državne meje imeti urejene papirje: potni list, kjer je zabeleženo obvezno cepljenje proti steklini, in certifikat, s katerim veterinarska služba potrjuje, da je pes zdrav. Tudi čipiran mora biti obvezno.

Nekateri slovenski udomitelji se sami odpeljejo po psa. Ostale pripeljejo člani enega od društev, kot so Animal Angels, Pomagamo preživeti zavrženim živalim (PPZŽ), S srcem za živali in druga, ki pogosto odhajajo na obiske – tja odpeljejo pri nas zbrano pomoč v hrani, opremi in denarju, nazaj pa posvojene kužke.  Čez mejo je dovoljeno naenkrat prepeljati največ pet psov na en osebni avto ali kombi, ter največ tri na eno odraslo osebo.

Če želite posvojiti psa iz ene od bivših jugoslovanskih republik, postopek ni težaven. Za papirje, čip in cepljenje proti steklini poskrbi že tamkajšnji skrbnik – prostovoljec, ob finančni pomoči društev in posameznih donatorjev. Če si boste izbrali še majhnega kužka, ki še nima čipa, potnega lista, ni bil cepljen… je prav, da vi poravnate te stroške za vašega bodočega ljubljenčka. Če se ne želite sami peljati ponj, bo prevoz zagotovilo eno od društev.

Ko pes prispe v Slovenijo, boste morali v osmih dneh oditi z njim k veterinarju, ki ga bo pregledal, vpisal v centralni register psov, uredili boste še prepis lastništva. Povedali vam bodo, kdaj se morate naslednjič oglasiti zaradi obveznega cepljenja proti steklini, in po potrebi svetovali, kdaj bo primeren čas za sterilizacijo/kastracijo. Pametno je vzeti tudi sredstvo proti glistam in to ponoviti na vsake tri mesece.

Psiček mora biti star najmanj štiri mesece, da lahko dobi prvo dozo cepiva proti steklini, čez mejo pa ne sme, dokler ne preteče vsaj 21 dni od cepljenja. Pes bo tako star okrog 5 mesecev, ko ga boste dobili. Najverjetneje nihče ne bo vedel, kdaj točno se je skotil, saj jih je večina najdenih; njihovo starost lahko samo približno ocenijo.

(Mladičke, ki še niso cepljeni, je dovoljeno pripeljati čez mejo samo skupaj z njihovo mamo, ki ima čip in vse papirje, dokler so mlajši od treh mesecev.)

Knjige o vzgoji in šolanju psov navajajo, da je za socializacijo ključno obdobje med 8. in 12. tednom. Zgodnja vzgoja se zaključi s 16. tednom. V obdobju socializacije pes razvije samozavest in samozaupanje v stiku s tujimi ljudmi ter temelj za odnos s psi, ljudmi in drugimi živalmi. 

Vse to pomeni, da je najbolj ključno obdobje za učenje in vzgojo že mimo, ko psa prevzamemo. Še vedno ga bomo lahko učili in vzgajali, le da bo mogoče šlo malo težje in bolj počasi. Tako ali tako pa je vsak pes individuum, z unikatnim značajem. Eni so bolj učljivi in vodljivi, drugi manj.

Za tiste, ki imajo visoke ambicije glede šolanja psa, je mogoče bolje, da izberejo kužka v Sloveniji, ki ga bodo lahko posvojili okrog 9. tedna starosti. Pri pasemskih psih je tudi lažje in z večjo verjetnostjo možno sklepati na osnovne poteze pasjega karakterja. Zapuščeni psi pa so največkrat mešančki; če je med njimi kateri pasemski, ni več mladič, saj jih neodgovorni lastniki ponavadi zavržejo po določenem času, ko ugotovijo, da pes zahteva preveč časa/potrpljenja/denarja..., da otrokom ni več zanimiv in podobno.

Če smo pripravljeni sprejeti nekaj negotovosti, kakšen bo pes, si lahko podarimo to radost, da smo nesrečnemu, zapuščenemu bitju dali dom in ljubezen. Kadar nastopijo nevšečnosti, vedno obstajajo tudi rešitve. Če nimate dovolj časa in potrpljenja za ukvarjanje s psom, pa ga raje ne vzemite.

Ko smo dobili Tarjo, smo se hitro počutili 'preplavljene' z živahnim dogajanjem, in zdelo se nam je tudi, da 'se je ne da ničesar naučiti'. Zdaj po določenem času nam je jasno, da je bilo to zato, ker smo bili sami povsem brez izkušenj. 

Postopno se vse uredi in postavi na svoje mesto. Kuža se nekaj nauči, naša pričakovanja postanejo bolj realna, nekatere težave odpravimo z ustreznimi pripomočki kot so vrtne ograje (proti pobegom in proti skakanju po vrtu), hišni boks proti uničevanju stvari v stanovanju in proti preganjanju ostalih ljubljenčkov...

Ob vsem tem denarni stroški niso prav majhni. Po drugi strani pa – če bi si vzeli veliko, veliko več časa in potrpljenja za učenje, nam mogoče ne bi bilo treba ograditi zelenjavnega vrta.

Aja, pa še to se nam je zgodilo: želeli smo posvojiti res majhnega psa – da ga bomo lahko vzeli povsod s sabo (v družini nas je pet, in z vso prtljago za teden ali dva počitnic je avto že nabasan do zadnjega kotička). Toda izbirali smo ga po slikah na internetu, na daljavo; skrbniki v Bosni pa tudi vneto zatrjujejo, da pes 'ne bo velik', saj si želijo da njihovi revčki čimprej najdejo dom, oni pa s tem dobijo prostor za novega rešenčka s ceste. Tako smo dobili srednje velikega psa, ki ima danes okrog 16 kg! Vsekakor to ni majhen pes.

Na prve počitnice smo Tarjo vzeli s sabo. Raziskovanje krasa in primorja ji je bilo všeč, vožnja do tja in nazaj pa sploh ne. Bilo ji je slabo, po tistem sploh ni hotela več v avto, izogibala se ga je na daleč. Zdaj jo raje pustimo doma, ko gremo na dopust - tašča jo hrani, po novem ima tudi družbo prijateljčka Pajota, prijateljica pa ju vsak dan pelje na sprehod.

S Tarjo v Strunjanu, prvomajske počitnice 2014

Naša dva psa sta prišla iz Lukavca v Bosni. Za prihod psa iz Srbije je obvezen še dodatni titer test tri mesece po cepljenju proti steklini.

Če bi radi posvojili psa ali muco, ali pomagali z donacijo, se na facebooku povežite z naslednjimi profili:

Janja Z Društvom PPZŽ

Dijana S. Knežević

Sandra Dizdarević

Spletna stran društva Pomagamo preživeti zavrženim živalim - tu lahko vidite pse in muce za posvojitev, preberete o dejavnostih društva. Pretresljive slike lačnih kužkov vas bodo morda spodbudile, da pomagate z donacijo.