V naši družini skrbimo za mačko, dva psa, dve želvi in deguje. Svoje izkušnje delimo z vami v tem blogu.
sreda, 30. september 2015
OTROK IN PES: Vzporednice pri vzgoji otrok in psov
Kljub temu, da obstaja nekaj vzporednic, je treba vedeti, da se pasja psiha vendarle razlikuje od človeške, in da ne moremo z obojimi postopati enako. Primer: V pogovoru z otrokom uporabljamo pester besednjak, razložimo tudi vzroke, zakaj je nekaj tako in ne drugače, zakaj je treba nekaj narediti, kaj se bo zgodilo, če...
Pes nas ne bo razumel, če mu bomo razlagali na dolgo in široko! Potrebuje kratke, jasne ukaze, vedno enake za isto dejanje. Na primer: 'Pridi!' in ne 'A bi prosim končno prišel sem?!'
Našla sem naslednje vzporednice:
~Tako otroci kot psi se veliko naučijo z opazovanjem in posnemanjem.
~Oboji potrebujejo dosledno vodenje (trdne in jasne meje), da se počutijo varne in sproščene.
~Oboji se bolje učijo s pohvalo kot s kaznijo.
~Oboji potrebujejo ljubezen, pozornost in telesnonaklonjenost.
~Oboji postanejo negotovi in težko vodljivi, če ni doslednosti, jasnih pravil in trdnih meja.
~Oboji lahko postanejo težavni, če nimajo dovolj smiselnih zaposlitev. Dolgčas in neizkoriščeni potenciali vodijo v nezaželjena vedenja.
Še pol stoletja nazaj so bili psi skoraj izključno delovne živali - lovski, pastirski psi, psi vodniki, reševalni psi... pes kot družabnik se je komaj začel pojavljati. Vsak pes je bil vzgojen za določeno nalogo, katero je potem redno opravljal in s tem potrošil svojo energijo. Danes psi večino časa sedijo doma in čakajo, da se bo kaj zgodilo. Odvečna energija in dolgočasje so krivi, da pes začne početi stvari, ki skrbniku niso po volji: koplje luknje, izkopava rastline, pobegne z dvorišča, cele ure laja... če je v stanovanju, lahko uničuje pohištvo ali pa iztreblja vsepovsod...
Drugi pogost vzrok (poleg dolgčasa) za takšno vedenje je lahko ločitvena tesnoba. To je vedenjska težava, za katero bomo potrebovali veliko potrpljenja, če jo bomo želeli odpraviti. Tudi mene čaka nekaj dela v zvezi s tem, saj naš Pajo že vse od prihoda k nam stopnjuje svojo navezanost name. Kadar se odpeljem z avtom, to še kar dobro prenese, zadovolji se z družbo psičke. Če pa sem doma, me hoče imeti neprestano 'na očeh' in biti tik poleg mene. Ko odidem v drug prostor in slučajno ne more za mano, začne še isto sekundo lajati.
Seveda je takšno vedenje popolnoma razumljivo, glede na to, kaj vse je že doživel; a čeprav je razumljivo, vseeno ni prijetno. Upam, da se bo sčasoma spet počutil varnega in bo lahko bolj zaupal, da ne bo nikoli več zapuščen.
četrtek, 17. september 2015
OTROK IN PES: Kaj moramo starši naučiti vsakega otroka?
Pes ni igrača. Spoštuj ga kot živo bitje: do njega se vedi
tako, kot želiš, da se drugi vedejo do tebe.
Nikoli ne vleci psa za ušesa, rep ali ustnice. Ne segaj mu v oči. Ne smeš ga tepsti ali stresati, stiskati za vrat, potiskati in vleči.
Nikoli ne moti psa pri spanju ali pri jedi.
Ne uporabljaj pasjega ležišča ali njegovih igrač za svojo igro.
Če želiš psa božati, on pa se umakne, mu očitno ni do tega – torej ga raje pusti pri miru.
Ne božaj tujega psa, ne da bi prej vprašal njegovega skrbnika za dovoljenje. Če ga dobiš, najprej daj svojo roko kužku pred smrček, da jo povoha.
Psu se približaj od spredaj ali od strani, nikoli od zadaj.
Nikoli ne glej psa dlje časa naravnost v oči.
Nikoli ne teci hitro mimo psa, direktno vanj ali stran od njega.
Psa ne draži. Ne nadleguj pasjih mladičkov, če je v bližini njihova mati.
Ne dajaj mu sladkarij in slanih prigrizkov.
Večjega otroka naučite ukaze, pravila, prepovedi, ki jih
tudi vi uporabljate za vodenje psa. Majhnega otroka pes najverjetneje ne bo
sprejel za vodjo in ga ne bo ubogal, čeprav ga ima rad.
Potencialno nevarne situacije
Približno 60 odstotokov pasjih ugrizov se zgodi doma -
povzroči jih domači pes, ki najpogosteje ugrizne ravno otroka, in žal
velikokrat ravno v obraz.
Da bi to preprečili, je na prvem mestu vzgoja psa, da
bo miroljuben in prijazen, razen tega pa je treba tudi psa zavarovati pred
otroki, in ne le obratno!
S tem so mišljene okoliščine, ko psi živijo v družini z
majhnimi otroki v relativno majhnem stanovanju. Pes lahko ugrizne v obrambi, če
je otrok v igri grob, če mu želi vzeti hrano ali igračo ali če sili vanj, ko
pes želi počivati.
Otroke naučimo, da prepoznajo svarilne in grozeče signale
pri psu (ritensko se umika, srši dlako, reži in/ali renči, čuva hrano ali svoje
ležišče), ter ga pustijo pri miru, kadar to želi. Pes naj ima možnost, da se
pred otrokom umakne v miren kotiček, kadar mu ni do igre, na primer hišni boks.
Redka, a izjemno nevarna situacija: Malček, ki se
opotekajoče premika in se pri tem cvileče oglaša, lahko s tem pri nekaterih
psih vzbudi lovski nagon! Tudi iz tega razloga, pa tudi sicer – NIKOLI NE
PUŠČAMO MAJHNEGA OTROKA IN PSA SKUPAJ BREZ NADZORA. Priporočilo velja okvirno
do otrokove starosti pet let, seveda pa je treba presoditi vsako situacijo
posebej.
Družinski pes, ki je toleranten in prijazen do domačega
otroka, ne bo nujno tak tudi do tujih.
Vsak pes, tudi šolan, lahko ugrizne družinskega člana v
določenih situacijah: ko se prestraši, razjezi, ko je bolan, ranjen ali star.
Pravilen odziv, če
otrok sam naleti na (agresivnega) tujega psa:
Naj ne beži in ne kriči – to bi lahko pri psu vzbudilo
lovski nagon.
Otrok naj stoji mirno, z vzravnanim hrbtom, rokami ob telesu
in nogami tesno skupaj. Psa naj ne gleda naravnost v oči.
Če ga pes podre na tla, naj se zvije v klobčič, s koleni na
prsih in s pestmi nad ušesi, in naj bo tiho.
V morebiten pretep dveh psov naj se otrok nikoli ne vmeša,
ampak naj se umakne stran.
sreda, 9. september 2015
20 RESNIC, KI JIH MORA POZNATI VSAK LASTNIK PSA
Če imate psa, veste koliko zadovoljstva in radosti to
prinaša. Hišni ljubljenček nam življenje obogati in izpolni z brezpogojno
ljubeznijo – vendar tudi on od nas pričakuje pozornost in veliko ljubezni.
Spodaj je 20 resnic, ki bi jih moral poznati in živeti vsak
lastnik psa.
Predvsem nikoli ne pozabite, da ste za vašega psa vi center
vesolja!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tarja |
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
1. Ne pusti, da te predolgo čakam. Živim samo 10 do 15 let.
Ko si daleč od mene, mislim da si odšel za vedno, in srce me boli, ker ne vem,
kje si.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
3. Ne pozabi name, ko pride na svet dojenček. Tudi jaz
postanem bogatejši za novega člana družine. Dojenčka bom imel rad in ga ščitil,
tako kot imam rad in ščitim tebe!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
6. Ne obupaj nad mano. Ne znam tvojega jezika, vendar dajem
vse od sebe, da bi te razumel. Daj mi čas, da spoznam, kaj želiš od mene – vse
kar hočem je, da ti ugodim.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Vir: http://www.petplus.rs/
(prevedla Marjana Škalič)
ponedeljek, 7. september 2015
KAKO POSVOJITI PSA IZ BIVŠIH REPUBLIK JUGOSLAVIJE
Kdor se odloča, da bi posvojil brezdomnega psa, ima
možnost iti pogledat kužke v najbližje zavetišče, oziroma preko interneta
pregledati 'ponudbo' še drugih zavetišč.
V Bosni, Srbiji in Hrvaški je položaj glede števila zapuščenih psov neprimerno
hujši kot pri nas, zato se nas je veliko odločilo udomiti enega od teh.
Nekateri to obsojajo, češ zakaj voziti pse iz drugih držav, saj so tudi pri nas
zavetišča, ki iščejo posvojitelje. Kakorkoli, vsak zapuščen pes je potreben pomoči
in jo zasluži, ne glede na to, v kateri državi se potika po cestah – saj se
noben ne potika po lastni krivdi.
V balkanskih državah se problematiko trudijo reševati predvsem
prostovoljci. Kolikor imajo prostora v zavetiščih, toliko psov poberejo z
ulice; vseh ne morejo. Mislim, da dajejo prednost bolnim in poškodovanim
(veliko jih povozi avto). Pri vseh najprej poskrbijo za očiščenje notranjih in zunanjih parazitov. Mlade in zdrave pse skušajo vsaj
sterilizirati/kastrirati, potem jih vrnejo na ulice, če jim ne najdejo
udomitelja.
Denarna sredstva dobivajo skoraj izključno iz prostovoljnih
prispevkov, tudi s pomočjo društev iz Slovenije. Na nivoju države in posameznih občin je za to poskrbljeno zelo malo ali nič. Večina teh zbiralnih in
posvojitvenih akcij poteka preko facebooka.
Številne prostovoljke in prostovoljci iz Bosne, Srbije in
Hrvaške na svojih fb zidovih objavljajo slike psov, ki potrebujejo dom ali/in
denar za zdravljenje, cepljenje, sterilizacijo… Tu si lahko poiščete psa,
primernega za vas, ali pa se odločite, da boste primaknili nekaj denarne
pomoči. Kolikor vem, vse prostovoljke objavijo oziroma vam pošljejo v zasebnem
sporočilu skeniran račun za storitev, ki so jo plačale z zbranim denarjem.
Pes, ki dobi posvojitelja v Sloveniji, mora za prevoz preko
državne meje imeti urejene papirje: potni list, kjer je zabeleženo obvezno
cepljenje proti steklini, in certifikat, s katerim veterinarska služba
potrjuje, da je pes zdrav. Tudi čipiran mora biti obvezno.
Nekateri slovenski udomitelji se sami odpeljejo po psa. Ostale pripeljejo člani enega od društev, kot so
Animal Angels, Pomagamo preživeti zavrženim živalim (PPZŽ), S srcem za živali
in druga, ki pogosto odhajajo na obiske – tja odpeljejo pri nas zbrano pomoč v
hrani, opremi in denarju, nazaj pa posvojene kužke. Čez mejo je dovoljeno naenkrat prepeljati
največ pet psov na en osebni avto ali kombi, ter največ tri na eno odraslo
osebo.
Če želite posvojiti psa iz ene od bivših jugoslovanskih
republik, postopek ni težaven. Za papirje, čip in cepljenje
proti steklini poskrbi že tamkajšnji skrbnik – prostovoljec, ob finančni pomoči
društev in posameznih donatorjev. Če si boste izbrali še majhnega kužka, ki še
nima čipa, potnega lista, ni bil cepljen… je prav, da vi poravnate te stroške
za vašega bodočega ljubljenčka. Če se ne želite sami peljati ponj, bo prevoz zagotovilo eno od društev.
Ko pes prispe v Slovenijo, boste morali v osmih dneh oditi z
njim k veterinarju, ki ga bo pregledal, vpisal v centralni register psov,
uredili boste še prepis lastništva. Povedali vam bodo, kdaj se morate
naslednjič oglasiti zaradi obveznega cepljenja proti steklini, in po potrebi svetovali, kdaj bo primeren čas za sterilizacijo/kastracijo. Pametno je vzeti tudi sredstvo proti glistam in to ponoviti na vsake tri mesece.
Psiček mora biti star najmanj štiri mesece, da lahko dobi
prvo dozo cepiva proti steklini, čez mejo pa ne sme, dokler ne preteče vsaj 21
dni od cepljenja. Pes bo tako star okrog 5 mesecev, ko ga boste dobili.
Najverjetneje nihče ne bo vedel, kdaj točno se je skotil, saj jih je večina
najdenih; njihovo starost lahko samo približno ocenijo.
(Mladičke, ki še niso cepljeni, je dovoljeno pripeljati čez mejo samo skupaj z njihovo mamo, ki ima čip in vse papirje, dokler so mlajši od treh mesecev.)
(Mladičke, ki še niso cepljeni, je dovoljeno pripeljati čez mejo samo skupaj z njihovo mamo, ki ima čip in vse papirje, dokler so mlajši od treh mesecev.)
Knjige o vzgoji in šolanju psov navajajo, da je za socializacijo
ključno obdobje med 8. in 12. tednom. Zgodnja vzgoja se zaključi s 16. tednom.
V obdobju socializacije pes razvije samozavest in samozaupanje v stiku s tujimi
ljudmi ter temelj za odnos s psi, ljudmi in drugimi živalmi.
Vse to pomeni, da je najbolj ključno obdobje za učenje in
vzgojo že mimo, ko psa prevzamemo. Še vedno ga bomo lahko učili in vzgajali, le
da bo mogoče šlo malo težje in bolj počasi. Tako ali tako pa je vsak pes
individuum, z unikatnim značajem. Eni so bolj učljivi in vodljivi, drugi manj.
Za tiste, ki imajo visoke ambicije glede šolanja psa, je
mogoče bolje, da izberejo kužka v Sloveniji, ki ga bodo lahko posvojili okrog
9. tedna starosti. Pri pasemskih psih je tudi lažje in z večjo verjetnostjo možno sklepati na osnovne poteze pasjega karakterja. Zapuščeni psi pa so največkrat mešančki; če je med njimi kateri pasemski, ni več mladič, saj jih neodgovorni lastniki ponavadi zavržejo po določenem času, ko ugotovijo, da pes zahteva preveč časa/potrpljenja/denarja..., da otrokom ni več zanimiv in podobno.
Če smo pripravljeni sprejeti nekaj negotovosti, kakšen bo pes, si lahko podarimo to radost, da smo nesrečnemu,
zapuščenemu bitju dali dom in ljubezen. Kadar nastopijo nevšečnosti, vedno obstajajo
tudi rešitve. Če nimate dovolj časa in potrpljenja za ukvarjanje s psom, pa ga
raje ne vzemite.
Ko smo dobili Tarjo, smo se hitro počutili 'preplavljene' z
živahnim dogajanjem, in zdelo se nam je tudi, da 'se je ne da ničesar naučiti'.
Zdaj po določenem času nam je jasno, da je bilo to zato, ker smo bili sami
povsem brez izkušenj.
Postopno se vse uredi in postavi na svoje mesto. Kuža se
nekaj nauči, naša pričakovanja postanejo bolj realna, nekatere težave odpravimo
z ustreznimi pripomočki kot so vrtne ograje (proti pobegom in proti skakanju po vrtu),
hišni boks proti uničevanju stvari v stanovanju in proti preganjanju ostalih
ljubljenčkov...
Ob vsem tem denarni stroški niso prav majhni. Po drugi
strani pa – če bi si vzeli veliko, veliko več časa in potrpljenja za učenje,
nam mogoče ne bi bilo treba ograditi zelenjavnega vrta.
Aja, pa še to se nam je zgodilo: želeli smo posvojiti res majhnega
psa – da ga bomo lahko vzeli povsod s sabo (v družini nas je pet, in z vso
prtljago za teden ali dva počitnic je avto že nabasan do zadnjega kotička).
Toda izbirali smo ga po slikah na internetu, na daljavo; skrbniki v Bosni pa
tudi vneto zatrjujejo, da pes 'ne bo velik', saj si želijo da njihovi revčki
čimprej najdejo dom, oni pa s tem dobijo prostor za novega rešenčka s ceste.
Tako smo dobili srednje velikega psa, ki ima danes okrog 16 kg! Vsekakor to ni majhen pes.
Na prve počitnice smo Tarjo vzeli s sabo. Raziskovanje krasa
in primorja ji je bilo všeč, vožnja do tja in nazaj pa sploh ne. Bilo ji je
slabo, po tistem sploh ni hotela več v avto, izogibala se ga je na daleč. Zdaj
jo raje pustimo doma, ko gremo na dopust - tašča jo hrani, po novem ima tudi
družbo prijateljčka Pajota, prijateljica pa ju vsak dan pelje na sprehod.
S Tarjo v Strunjanu, prvomajske počitnice 2014 |
Naša dva psa sta prišla iz Lukavca v Bosni. Za prihod psa iz Srbije je obvezen še dodatni titer test tri mesece po cepljenju proti steklini.
Če bi radi posvojili psa ali muco, ali pomagali z donacijo, se na facebooku povežite z naslednjimi profili:
Spletna stran društva Pomagamo preživeti zavrženim živalim - tu lahko vidite pse in muce za posvojitev, preberete o dejavnostih društva. Pretresljive slike lačnih kužkov vas bodo morda spodbudile, da pomagate z donacijo.
Naročite se na:
Objave
(
Atom
)