DOBILI SMO PAKET

Pred kratkim smo prejeli paket izdelkov iz spletne trgovine Zoohit. Njihovi izdelki so sorazmerno poceni, na forumih pa sem prebrala, da so do strank zelo korektni, in za zdaj se je to potrdilo. S to trgovino smo zelo zadovoljni.

Le kaj je v škatli???

Naš Pajo se ne zna igrati z nobeno igračo, kar je verjetno posledica tega, da jih kot mladiček ni spoznal, saj je živel na ulici. Prebrala sem, da je možno psa, ki se ne zmeni za igrače, navdušiti zanje v daljšem procesu učenja, kjer je treba zelo energično prikazovati psu, kako se sami zabavamo z igračo, ko pa že pokaže interes zanjo, mu je ne damo takoj; tako naj bi se njegovo zanimanje stopnjevalo. 

Za ta način si še nisem vzela časa, raje sem izbrala bližnjico: igrače, ki jih lahko napolnimo s prigrizki. Naročila sem žogo iz trpežne gume, ki ima znotraj prazne predelke, kamor se potisne pasji priboljšek. Enako lahko naredimo s kongom, to je popularna pasja igrača iz kvalitetne gume, ki se odbija od tal na zanimive nepredvidljive načine, nekakšen votel stožec. Tudi tega smo dobili v paketu.

Trgovina Zoohit nam je kot darilo dobrodošlice novim strankam podarila zavitek pasjih priboljškov v obliki trakcev, ki so kot nalašč za to, da se z njimi napolni votle igrače. Majhni briketi namreč prehitro padejo ven, preveliki piškoti pa se preveč zataknejo. 

Naši dve novi igrači sta bili zaradi dišečih prigrizkov v notranjosti nadvse zanimivi za oba kužka, celo za Pajota. Prvič se je za daljši čas zamotil z igračo.

V paketu je bil še gumijasti prašiček, ki ob stiskanju spušča smešne kruleče zvoke. Ta ni votel, da bi dali vanj prigrizke, zato Pajo ne ve z njim kaj početi, Tarji pa se zdi zelo zabaven. Enkrat prej sem ji že kupila prav takšnega prašička v neki tukajšnji trgovini, bil pa je skoraj dvakrat dražji kot pri Zoohitu in precej hitro se je uničil. Ko je bil zgrizen že do polovice, sem ga vrgla stran. 

Novi prašiček se za zdaj dobro drži. Vmes imamo pospravljenega in ji ga damo samo občasno, tako je še bolj zanimiv.

Kupila sem tudi desetmetrski sledni povodec, ki je zelo v pomoč pri učenju odpoklica. Na vrtu ali travniku omogoča psu malo več svobode pri tekanju, ob tem pa ga imamo še vedno pod nadzorom, kar je nujno, če se pes ne odziva stoodstotno na naš klic.

V spletni trgovini imajo v ponudbi tudi širok nabor ovratnic za trening in vzgojo. Nekatere imajo tudi možnost daljinskega upravljanja, z dosegom do 85, 200 ali 800 metrov. Z daljinskim upravljalcem lahko sprožimo psu neprijeten dražljaj, ki bo prekinil nezaželjeno vedenje, zaradi razdalje pa pes ne poveže neprijetnosti z lastnikom, kar je dobro za njun odnos in zaupanje. 

Poudarek je na tem, da so ti dražljaji res zgolj neprijetni, ne pa nevarni za psa. Lahko gre za neprijeten zvok, neprijeten vonj, statično vibriranje, pršenje zračnega curka… Ta metoda vzgoje pride v poštev takrat, ko z uporabo pozitivne motivacije in ignoriranja neželjenega vedenja nismo dosegli  rezultata. Pes lahko nosi ovratnico neprekinjeno največ 12 ur.

 

Pri nas je precejšnja težava prekomerno lajanje. Oba psa tečeta ob notranji strani vrtne ograje in zelo glasno lajata, kadar gre mimo po ulici kak drug pes. Podobna situacija je na sprehodih, kjer se zraven še zaganjata proti drugemu psu. 

Težko ju je zadržati, saj sta oba skupaj precej močna, zraven pa sta še popolnoma gluha za vse ukaze. Imam tudi visokofrekvenčno piščalko, ki včasih pomaga prekiniti lajanje, velikokrat pa je sploh 'ne slišita', ko sta razburjena zaradi drugega psa. 

Prej s Tarjo ni bilo takšnih težav, zdaj pa pritegne Pajotu, ki je v tem glavni. Videti je , kot da drugih psov, zlasti samcev, ne bi prenesel. Vzroka ne poznamo, saj smo ga dobili pri starosti leta in pol.

Ko sem zvedela, da obstajajo ovratnice proti lajanju, sem sklenila, da poskusimo na ta način. Že po oddaji spletnega naročila sem v neki knjigi prebrala negativno mnenje strokovnjakinje za vzgojo in šolanje psov o teh ovratnicah. Tehnika naj bi bila po njenem 'kruta' in hkrati neučinkovita, ker ne odpravi vzrokov lajanja.

Dobro sem razmislila in pretehtala razloge za in proti uporabi ovratnice. Odločila sem se, da vseeno poskusimo, ker ne vidim drugega načina, kako Pajotu 'dopovedati', da ne sme lajati in se zaganjati, če pa je takrat slep in gluh za vse. 

Kakšne so naše izkušnje z ovratnico proti lajanju, lahko preberete TUKAJ.

KAKRŠEN LASTNIK, TAKŠEN PES?

(povzeto iz strokovnih člankov) 

Bo že res, da smo lastniki odgovorni za vedenje našega psa. Res pa je tudi, da večina nas, ki smo posvojili brezdomne pse, ni imela možnosti vzgajati psa že od najnežnejše dobe, ampak so nam bili zaupani enkrat pozneje.

Tako kot pri ljudeh, tudi na razvoj psa vplivajo številni dejavniki že v obdobju pred rojstvom, ter pustijo sled na oblikovanju njegove osebnosti in s tem na njegovem vedenju. Na primer če pasja mama v času brejosti doživlja stres, lahko to vpliva na telesni razvoj, učenje in vedenje njenih mladičkov. Raziskave kažejo, da imajo mladički, ki so bili izpostavljeni predporodnemu stresu, slabše razvite motorične sposobnosti, težje se učijo in se težje prilagajajo novim situacijam.

Izjemno pomembno je tudi pridobivanje izkušenj po rojstvu, še posebej v obdobju socializacije, to je med 3. in 14. oziroma 16. tednom starosti. V tem času se mladičkom razvijejo vsa čutila in sprejemajo informacije iz okolja s pomočjo voha, vida, sluha, tipa in okusa. Pomembno je, da mladički doživijo različne dražljaje; tisti, ki so prikrajšani za izkušnje in obdobje socializacije preživijo v nestimulativnem okolju, so kasneje nagnjeni k reakcijam strahu v novih situacijah.

Zgodnje izkušnje vplivajo na družabno vedenje psov v kasnejši dobi. Mladički osvajajo komunikacijske spretnosti skozi medsebojno druženje in igro, pri čemer ima njihova mama pomembno vlogo, saj jih uči pravil vedenja in poseže vmes, kadar je to potrebno. Zato se mladički, ki so zgodaj ločeni od mame, bratov in sester ali sploh niso imeli priložnosti, da prve mesece življenja preživijo z njimi, kasneje težje znajdejo v sporazumevanju z drugimi psi. Lahko so nagnjeni k spopadanju, ali pa so zadržani in plašni. Poleg tega so mladički, ki so zgodaj ločeni od mame (pred 9. tednom starosti) bolj nagnjeni k ločitveni tesnobi.

Tudi kasnejše življenjske izkušnje, še v odrasli dobi, lahko vplivajo na spremembo obnašanja. Na primer psi, ki preživijo del svojega življenja v zavetišču, lahko razvijejo (prilagoditvena) vedenja, ki jim omogočajo preživetje v danih pogojih. Po posvojitvi v nov stalen dom pa te oblike obnašanja postanejo vir težav. Tipičen primer je čuvanje hrane in ostalih dobrin, kot so igračke ali dostop do prostora za počitek in spanje.

Nevarne skušnjave

 

Vidimo torej, da ne gre kar vsevprek obtoževati sebe ali drugih lastnikov, če se pes kdaj obnaša neustrezno. Tisti, ki smo posvojili pse iz zavetišč, smo lahko v težavnejšem položaju kot tisti, ki so dobili mladičke neposredno iz legla – ni pa nujno.

Teoretično je možno vsako pasje vedenje korigirati z dovolj truda in vztrajnosti, vendar  so določene poteze lahko iz različnih razlogov  tako močno zakoreninjene, da je uspeh vprašljiv. Če nekega neustreznega vedenja nikakor ne uspemo odpraviti, imamo še vedno možnost narediti drugačno prilagoditev. Na primer:

- Če je pes nezanesljiv pri odzivanju na odpoklic, ga bomo pač imeli vedno na povodcu, ko bomo z njim izven doma. 

-Situacije, ko lahko postane hudo prestrašen ali agresiven, vnaprej preprečimo, oziroma odstranimo psa iz takšne situacije.

-Če pogosto kaže znake agresije, uporabljamo nagobčnik.

Pri nas smo morali narediti naslednje prilagoditve:

-Ogradili smo zelenjavni vrt, ker Tarje nismo uspeli naučiti, da ne sme tekati po njem.

-Na sprehodu ju nikoli ne spustimo s povodca, ker sta nagnjena k raziskovalnemu potepanju. 

-V stanovanju so še druge živali (mačka, deguji), za katerimi se naša psa rada zapodita, pri Tarji pa je bil tudi problem grizenja predmetov; tega nismo znali rešiti drugače, kot da sta v predsobi pripeta na stopniščno ograjo z žičnatim povodcem ('zajlo'), ki dopušča gibanje v polkrogu nekaj metrov. Seveda se trudimo tudi z učenjem. Dejansko že vesta, da morata pustiti živalice pri miru, vendar še ne znata popolnoma kontrolirati lovskega nagona, zato je žičnati povodec dodatni varnostni ukrep.Kupili pa bomo še vsakemu svoj žičnati boks za uporabo v stanovanju.

Tarja je v učenju že malo bolj napredovala kot novinec Pajo, povodec v predsobi pa je samo en; zato je pripet samo Pajo, kadar sta v stanovanju oba. Dodatno še zapremo vrata v sobe.

-Odkar sta dva, se vedeta kot trop, na primer na dvorišču preganjata mačke. Sosedove mačke so zato prenehale zahajati k nam, na našo Tačko pa pazimo tako, da je ne spustimo iz stanovanja na dvorišče, kadar sta tam oba psa. 

-Ostane nam še obvladanje prekomernega lajanja in vlečenja povodca na sprehodu; o tem bom pisala v posebnem prispevku.

Strokovnjaki poudarjajo, da je izjemno pomemben način, kako psa učimo. Praktične izkušnje in znanstvene raziskave kažejo, da ima vzgoja, ki temelji na kaznovanju in zastraševanju, negativen vpliv na obnašanje psov. Psi, vzgojeni s takšnimi metodami, postanejo plašni, negotovi in nagnjeni k agresivnemu vedenju. Šolanje in vzgoja psa naj temeljita na pozitivnem podkrepljevanju ustreznih vedenj ter na ignoriranju neustreznih. Ignoriranje pomeni za psa odtegnitev lastnikove pozornosti, ta pa je zanj zelo pomembna, zato se bo zanjo pripravljen potruditi, podobno kot za hrano.

PAJO

Gospa Janja, ki vodi društvo Pomagamo preživeti zavrženim živalim (PPZŽ), je takole povzela življenjsko pot tega psička, preden je prišel k nam:

Na enem od svojih obiskov v Lukavcu v Bosni sta Janja in Aleša iz društva PPZŽ med vožnjo po mestu videli naslednji prizor: Po pločniku je šla skupina najstnikov, majhen kuža pa jim je vztrajno sledil. Šel jim je na živce, zato ga je eden iz skupine nenadoma brcnil na cesto, direktno pred kolesa avtomobila, ki se je približeval. Voznik je na srečo uspel pravočasno zavreti. Janji in Aleši, ki sta videli dogodek iz svojega avta, se je kuža zasmilil. Ustavili sta in vzeli psička s seboj. Bakreno - zlato - rjavemu mešančku z dolgo belo liso čez prsi in trebušček sta dali ime Pajo.

Najprej so uredili potrebne papirje, da je lahko odšel z njima v Slovenijo, kamor sta se vračali že naslednji dan. Začasni dom mu je ponudila gospa iz Ljubljane, ki je že imela enega psa. Ni jim šlo – razboriteža sta renčala drug na drugega, nič ni pomagalo. Janja ga je že po dveh dneh raje vzela k sebi.

Po krajšem bivanju pri njej so Pajotu našli dom na Gorenjskem pri Nataši, ki je imela doma že tri rešenčke. Razen njih je pred tem posvojila tudi psa Maxa, ki je bil hudo travmatiziran zaradi zlorabljanja za pasje borbe, ter vložila veliko časa, energije in denarja, da je Max okreval od telesnih in duševnih ran. Sprejemal je družbo Natašinih psičk, nikakor pa ni toleriral v svoji bližini nobenega samčka, saj so bili spomini na njihove ugrize preveč travmatični. Max je čez čas odšel živet k Natašini hčerki, v tem času pa je Nataša posvojila še Pajota, ki jo je močno spominjal na njenega prejšnjega, že pokojnega kužka.

V novem domu se je Pajo lepo ujel s psičko Anuko. Toda usoda mu ni bila naklonjena: Zaradi spremenjenih družinskih razmer je Nataša morala nujno vzeti nazaj Maxa, ki pa ne trpi nobenega samčka. Poskušala je na vse načine, da bi se Max in Pajo vendarle prenašala, vendar ni uspelo in Pajo je moral stran.

Janja je vzela Pajota spet k sebi, toliko da mu najdejo nov dom. Čeprav bi zelo rada, ga ni mogla obdržati, saj ima že štiri pse rešenčke, poleg tega pa še težave z zdravjem, in kljub temu neumorno dela za svoje društvo. Njen prijatelj Vinko je našel zanj začasni dom pri svojih prijateljih, ki imajo kmetijo. Pajo je živel pri njih približno pol leta in se spoprijateljil z njihovo domačo psičko. Toda tukaj ni mogel ostati za vedno. Janja je občasno objavila na facebooku, da Pajo išče dom, in eno teh objav sem videla jaz. Psičko smo imeli že eno leto, vse bolj pa sem si želela še enega, ker sem videla, kako zelo si Tarja želi igre z drugimi psi.

Janja je v objavi opisala Pajota kot kužka, ki se dobro razume in rad podi s psičkami. Zdel se mi je kot nalašč za nas, še po videzu je zelo podoben Tarji. Morala sem samo še prepričati domače, in zadnji majski dan sva se z Žigom odpeljala v Radence, kjer nama je iz Janjinega avta skočil v naročje naš srček Pajo. To je bil poseben dan, poln veselega vznemirjenja. 

POSVOJITI PSA IZ ZAVETIŠČA

Zakaj naj bi se odločili za psa iz zavetišča, namesto da ga kupite?

Zato, ker s tem rešite dve pasji življenji: enemu ponudite dom, hkrati s tem pa se sprosti mesto v zavetišču za enega, ki še životari na ulicah. 

Zavetiščni psi so praviloma izjemno hvaležni za našo skrb in ljubezen. Razmislite, ali ne bo vaše veselje z novim prijateljem še večje, če vas bo grela misel, da ste naredili dobro delo? To je čisto nekaj drugega kot kupiti psa pri rejcu. Pravzaprav se moramo zavedati, da z nakupom psa podpiramo 'industrijo', ki posredno povzroča še več zapuščenih psov. V nekaterih primerih rejci tudi zlorabljajo psice s prepogostimi kotenji, ko so starejše in izčrpane, pa jih zavržejo.

Sama vsekakor stoodstotno podpiram: Ne kupi – posvoji!

Posvojitev psa je odločitev, ki pomeni zelo veliko, trajno odgovornost in spremembo našega vsakdana.

Prihod psa v naš dom mora biti premišljeno in skrbno načrtovano dejanje, da ga pozneje ne bomo obžalovali, ampak bomo sproščeno uživali z novim družinskim članom.

Dobro se pozanimajte o vsem v zvezi s skrbjo za psa. Na spletu in v knjigah lahko najdete vse potrebno, sama nisem noben strokovnjak, lahko pa vam povem iz prve roke, kako je, če posvojiš psa kot popoln začetnik.

POZOR! Če nimate izkušenj s psi, tako kot jih mi nismo imeli, v zavetišču ne izberite starejšega psa, ki ima za sabo hude izkušnje, ker bi bil zaradi vedenjskih motenj lahko prevelik zalogaj za začetnika.  

Posvojitev psa - kaj je pomembno vedeti za začetek?

1. Vzemite si čas

Prvih nekaj dni si morate v celoti rezervirati čas za psa, vsaj ena oseba iz družine.

Zaradi menjave okolja je pes negotov in prestrašen, zato ga nekaj dni še ne puščajte samega doma. Bodite z njim, mu pustite da počasi spoznava vaš dom in njegovo bližnjo okolico. Več kot enkrat na dan ga peljite na sprehod, da se bo udomačil tudi v malo širšem okolju, pogosto vračanje domov pa mu bo dalo vedeti, da je tu zdaj njegov novi dom.

Če bo zvečer videti prestrašen in negotov, prestavite njegovo ležišče poleg vašega in oba se bosta v miru naspala. 

Tarja - prvi dnevi po prihodu. Spala je zraven postelje mojega sina.

Naš Pajo je kuža, ki je zamenjal približno pet bivališč, preden je letos prišel k nam, in to se je pokazalo v njegovem vedenju. Čez dan nam je neprestano sledil, zvečer pa ni želel spati sam v predsobi, zato je nekaj noči spal zraven moje postelje. Sicer smo že imeli psičko Tarjo, ampak ona je že navajena, da čez poletje prespi zunaj v njeni hišici, tam je zadovoljna. Pajo pa je rabil našo bližino. 

Tarja ga je bila neznansko vesela, ves čas se je hotela igrati z njim; on se je delno odzival na njene pobude, ampak z enim očesom je ves čas spremljal, kje sem jaz oziroma kdo drug od nas. Za občutek varnosti je moral stalno imeti na očeh enega od ljudi iz hiše; če se je ta oddaljil, jo je Pajo hitro ubral za njim. Tako se vede še zdaj (dva meseca in pol po prihodu k nam), samo v malo milejši obliki.

Tarja se je prej zelo rada igrala z nami. Rada je imela 'vlečenje vrvi' in prinašanje žogice, ali pa brezglavo tekanje z enega konca dvorišča na drugega, ko smo se pretvarjali, da jo lovimo. Po Pajevem prihodu jo igra z nami bistveno manj zanima, prednost daje svojemu pasjemu prijateljčku. 

K igri ga spodbuja na primer tako, da ga narahlo grizlja po zadnjih tačkah ali po vratu. Veliko se lovita in ruvata, videti pa je, da bi se Tarja rada igrala še več. Če pridem na dvorišče, ko sta zunaj, Pajo takoj preusmeri pozornost od Tarje k meni.

Skratka, če bi oba naša psa izbirala med človeško in pasjo družbo, bi Tarja bolj verjetno izbrala pasjo, Pajo pa človeško družbo. Morda gre tudi za razliko v potezah prirojenega karakterja, mislim pa, da se v tem kaže predvsem Pajova negotovost, ker je moral tolikokrat menjati lastnika.

Tarjina zgodba je drugačna: že kot mladič v Bosni se je znašla pri gospe, ki skrbi za zapuščene pse in išče udomitelje zanje. Ko je bila stara okrog 4 mesece, so jo članice društva Animal Angels pripeljale v Slovenijo, kjer smo jo še isti dan prevzeli mi. Od prve oskrbnice je šla takoj v svoj stalni dom. Zato je veliko bolj gotova, ne kaže nobenih znakov ločitvene tesnobe.

Torej – v prvih nekaj dneh pes v novem domu potrebuje konstantno človeško bližino. Če je način življenja v družini takšen, da za dobršen del dneva vsi odidete zdoma, v teh prvih dneh postopno privajajte psa na samoto. Najprej naj bo sam v prostoru samo nekaj minut, potem pa vedno malo dlje.

Če ste posvojili mladička, ga boste morali navajati tudi na hišno čistočo. Pri nas je trajalo okrog pet tednov, da je Tarja v celoti osvojila to znanje. Pajo pa je bil star že poldrugo leto in je to že znal.

2. Ne nakupite celega skladišča hrane, igrač in opreme.

Pred prihodom psa se pozanimajte, kakšno hrano dobiva. Če je le možno, vi nadaljujte z enako vrsto hrane, spremembe pa uvajajte vedno postopoma. Že tako ali tako lahko odreagira na spremembo okolja s prehodnimi prebavnimi motnjami, na primer redkejšim blatom.

Sama pri Tarji nisem mogla dobiti informacije o vrsti prehrane, saj so skrbniki brezdomnih psov v Bosni bolj kot ne odvisni od donacij društev in posameznikov. Včasih dobijo pomoč v obliki hrane, nabrane z vseh vetrov, včasih nekaj denarja. Pse hranijo s tistim, kar pač imajo. Na moje vprašanje o vrsti hrane je gospa odgovorila, da psička jé vse, da ni na dieti. 

Tako smo pač 'na pamet' kupili vrečo predkuhanih makaronov in nekaj konzerv mokre pasje hrane. Nič od tega ji ni ustrezalo – pojedla je sicer vse z velikim tekom, pozneje pa izbruhala. Ko smo ji začeli dajati suhe brikete srednjega cenovnega razreda, pa je bilo vse v redu. 

Torej če ne morete dobiti podatka,  na kakšno vrsto hrane je pes navajen, ne kupite velikih zalog. Založite se z nekaj vrstami v majhnih količinah in nato preizkusite, kaj mu bo ustrezalo. 

Ko boste psa učili ustreznega vedenja, ga boste nagrajevali s priboljški. Razdelite jih na majhne koščke, ker bo najbrž treba veliko treninga in bo sicer zaužil več kalorij, kot je še dobro zanj. Zelo dobra rešitev pa je tudi to, da kadar imate v načrtu intenzivnejše učenje, izpustite obrok iz posode in psa nahranite z briketi iz roke; za vsako sodelovanje dobi vašo pohvalo in briketek.

Naš Pajo se ne zna igrati z nobeno igračo. Enostavno ga ne zanimajo, niti če gleda Tarjo, kako se igra. Njej pa so igrače všeč, ampak ne vse enako. Zato pripravite kakšno staro teniško žogico in eno ali dve pasji igrači, potem pa najprej opazujte, kaj ima vaš pes rad. Nekateri  radi prinašajo palice, teh pa vam ne bodo prodali v trgovini za male živali. 

Tarji so zelo všeč igrače, ki piskajo, ko jih grize. Tudi s plišasto igračo najbrž ne morete zgrešiti, zlasti pri mladem psičku, toda naj ne bo takšna, ki vam je bo žal, ker jo bo zagotovo slej ko prej strgal. Če je možnost, da vaš pes ob prihodu prinese s sabo kakšno igračo iz prejšnjega doma, mu bo to v veliko pomoč pri navajanju na nove razmere.

Vsi mladi psi veliko grizejo, že zaradi izraščajočih zob. Zelo verjetno bodo zadovoljni z igračami za grizenje, če že ne z drugimi. Vedeti pa morate tudi, da bo skoraj zagotovo zgrizel tudi svojo posteljo in drugo opremo, zato mu za začetek raje ne kupite ničesar dragega. Ležišče mu lahko naredite tudi iz kakšne odslužene odeje, ki ste jo nameravali zavreči.

Naša psička je prišla k nam v starosti štiri mesece in njeni zobki niso prizanesli ničemur, kar je bilo v njihovem dosegu. Zaporedoma je zgrizla nekaj svojih oprsnic, dokler nismo ugotovili, da bo ovratnica boljša rešitev, ker je ne more doseči z zobmi. Zgrizla je tudi povodce. Včasih smo namreč improvizirali in jo za krajši čas, ko je nismo imeli na očeh, privezali na dvorišču kar s povodcem, ampak to se je izkazalo za stroškovno neugodno rešitev.

Pajo, ki  je prišel k nam v starosti leto in pol, pa ni zgrizel še ničesar. Ne vem, kakšne so bile njegove navade glede tega, ko je bil mladiček.

3. Pravila, red in struktura

Takoj od začetka ga privajajte na red, kakršnega ste si zamislili. Za svoj občutek varnosti pes potrebuje rutino in vodstvo. Jasno mu dajte vedeti, kaj želite od njega in česa ne dovolite.

V ta namen se je potrebno v družini že prej zediniti, kaj bo psu dovoljeno in kaj ne. Bo smel na kavče ali ne? Kaj pa v kuhinjo? Kje bo spal? Vsi v gospodinjstvu morajo s psom postopati enako, sicer bo zmeden in ne bo razumel, kaj želite od njega.

Rutina pomeni, da se hranjenje, sprehodi, trening, igra in ostali pomembni elementi v življenju psa dogajajo vedno ob približno istem času. Vnaprej načrtujte dnevni razpored, ki vam bo najbolje ustrezal.

4. Oborožite se z znanjem

Vzgoja psa 'po zdravi pameti' ali pač tako, kot smo nekoč nekje že videli/slišali, se praviloma ne obnese. Raje kot da se zanašate na nekakšne stare resnice, se učite iz knjig in interneta, ter se posvetujte s strokovnjaki ali vsaj bolj izkušenimi od vas, kolikor imate možnost. Zelo prav pride tudi pasja šola – tam izveste veliko koristnega. 

5. Bodite pripravljeni na nihanje v vašem začetnem navdušenju

To velja predvsem, če ste popolnoma brez izkušenj s psi; v tem primeru namreč nimamo dovolj realnih predstav o situaciji, ki nas čaka. 

Po nekaj urah ali dneh se novopečeni lastniki psa lahko zalotijo pri misli, da bi kosmatinčka najraje vrnili, od koder so ga dobili… ne nujno, ampak vaš novi sostanovalec bo, če je mladič, veliko lulal in kakal kjerkoli, mogoče bo tudi bruhal, vas ponoči zbujal; nekatere njegove navade vas bodo presenetile, na primer ta da liže tla, grize stvari, ki naj jih ne bi, vsak predmet prime v gobček in odnese… Mogoče se vam bo za kak trenutek stožilo po prejšnjem 'brezskrbnem' življenju.

Po začetnih zapletih se stanje stabilizira, našli boste ustrezen način sobivanja. Če imate otroke ali mlajše najstnike, boste morda pri njih opazili znaten upad začetnega navdušenja in vneme. Otroci imajo bolj nerealna pričakovanja in težje razumejo, da kuža še ničesar ne zna, ampak ga je treba učiti z veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Prav tako si ne morejo vnaprej predstavljati, kaj pomeni vsakodnevna obveznost za veliko nadaljnjih let (tudi mnogi odrasli si to težko predstavljamo).

Vso odgovornost za odločitev - posvojiti psa je na nas odraslih, ne glede na to, kaj vse otroci obljubljajo, ko prosijo za kužka. Ni pa potrebno, da smo razočarani in jezni, če zanimanje otrok za psa po nekaj urah ali dneh uplahne, pač pa lahko vidimo v tem odlično priložnost za privzgajanje odgovornosti. Mirno vztrajajmo pri tem, da otroci opravijo svoj del obveznosti, godrnjanje gor ali dol. 

Pogosto je potek takšen, da 'krivulja' otroškega navdušenja najprej sega do neba, potem zgrmi nekam v globino, na koncu pa se uravnovesi v zlati sredini. Nič hudega, če je kdaj v hiši slaba volja, ker nekdo ni peljal psa na sprehod ali ni počistil za njim. Samo mirno vztrajajte, da to naredi sedaj. Zavedajte se, da otrokom omogočate dragoceno življenjsko izkušnjo – skrbeti za živo bitje. Da se naučijo biti odgovorni in dosledni pri skrbi za žival, pa je potreben proces. Nerealno je pričakovati, da bo že od začetka šlo vedno vse gladko.